Patagonija

V tej deželi dveh držav se ni težko čuditi čudesom narave in nerazumljivosti človeka. V majhni Sloveniji si težje predstavljamo velikost Patagonije. Patagonija je simbol oddaljenosti, divjine in neokrnjene narave. Površina Patagonije je skoraj 100-krat večja od Slovenije. Od možnih in pričakovanih težav (zelo dolga prekooceanska leta, izguba prtljage, hoteli, utrujenost) je resnična nevarnost samo ena – vreme. Nanj nimamo vpliva in tveganje pritiče k potovanju. Prevzele so me štiri stvari.

Narava. Skoraj neskončno število večjih in manjših otokov, zalivov, polotokov, čeri – verjetno jih imajo preštete samo kartografi in vojska. Opazujemo jih lahko le na zemljevidu in iz letala. Ogromno vode – morje, velika jezera, deroče reke. Slovenci ob besedi morje pomislimo najprej na dopust in kopanje v morju. V Patagoniji se nihče ne kopa, ker je temperatura morja, rek in jezer le nekaj stopinj nad ničlo. Veliko število vulkanov in ledenikov. Tam je tretje največje območje ledenikov na svetu. Vse te naravne danosti so mnogo lepše v soncu kot v dežju. Ob ogledu ledenika smo imeli dež. Neki turisti so kregali vodiča, da takšnega vremena niso plačali. Uganite, od kod so bili!

Pomorščaki nekoč. Težko si predstavljamo, kako so včasih raziskovali in zavzemali to deželo. Slabe ladje, grozno vreme in zapisano je, da jih je zelo veliko umrlo. Le kaj je gnalo te ljudi. Menda je Napoleon rekel, da ljudje za slavo in čast naredijo vse. Evropejci, ki so se od začetka 19. stoletja dalje naseljevali v južni Ameriki, pa so upali, da bodo živeli v manjši revščini kot doma.

Indijanci. Večinoma so jih preprosto pobili. Skoraj nepredstavljivo. Tak način si je lahko privoščil beli človek. In nič se mu ni zgodilo. Takrat indijancev praktično niso dojemali kot ljudi. Sistematično so jih iztrebili (danes bi rekli genocid), jim kradli zemljo in bogastvo. Za pobijanje in krajo so bili nagrajeni z novo lastnino. Njihovo zgodovino nam je razlagal naš, slovenski vodič, lokalni turistični vodiči so nam predstavljali naravo in pomembne pomorščake, ki so zavzemali deželo. In kot običajno, rablji o svojih dejanjih nočejo govoriti niti pisati. O trpljenju indijancev ne govorijo. Družba še ni na takšnem nivoju razvoja, da bi več denarja namenjali raziskavam svoje tragične zgodovine. Še kako drži latinski rek homo homini lupus – človek človeku volk. In danes je videti, da se nismo nič naučili. Narodi, ki imajo moč in orožje, lahko uničujejo druge narode po svetu. Ali so za medsebojno, miroljubno sodelovanje in sožitje res samo filozofi in peščica dobrih ljudi. Ostali kar mižimo! Zakaj zlo tako zlahka zmaga?

Srečanje z argentinskimi Slovenci je bilo posebno doživetje. O tem več Mojca.