Pri osemdesetih na specialki

Boris Starc že vrsto let sodi med stalne udeležence torkovih in sobotnih kolesarskih druženj Glasovih kolesarjev. Kolo je del njegovega življenja že od mladih let, ko je kolesaril pri kolesarski sekciji Športnega društva Kokrica, ki je takrat veljalo za eno največjih rekreativnih kolesarskih društev v Jugoslaviji. Ustanovitelj in gonilna sila društva je bil Lojze Dežman, ki ga Boris še danes opisuje kot pravi »motor društva«. Na tedenskih rundah se je na Kokrici pogosto zbralo tudi več kot trideset kolesarjev.

Boris je najprej imel češkoslovaško kolo Favorit, nato Rog Sprint in pozneje legendarno italijansko kolo Olympia. Udeleževali so se tudi kolesarskih maratonov, med katerimi mu je najbolj ostal v spominu maraton, ki ga je organiziralo Športno društvo Jakob Štucin Hrastje, na katerem so zmagali. V skupini desetih kolesarjev so se menjavali na približno 300 metrov in na koncu imeli povprečno hitrost več kot 40 kilometrov na uro.

Iz časov mladosti ohranja tudi bolj hudomušne zgodbe. Spominja se, kako so s kolesi hodili v Avstrijo prek Jezerskega v Železno Kaplo in tihotapili kavo. Denar so skrivali kar v »ta dolge« zračne tlačilke za kolo. S prijateljem sta večkrat kolesarila tudi v Belo krajino – približno 150 kilometrov v eno smer. Tam sta ostala nekaj dni, nato pa kolesarila nazaj domov.

V Športno društvo Gorenjski glas se je Boris vključil leta 2012. Kot pravi, ga je povabil Braco (Miroslav Cvjetičanin) z enostavnimi besedami: »Pridi na rundo.« In prišel je – ter ostal.

Iz bližnje preteklosti se rad spomni kolesarjenja iz Ljubljane v Goriška brda, kjer je bil na maratonu Junaki vinogradov najstarejši udeleženec in je za nagrado prejel veliko steklenico šampanjca.

Danes na leto prekolesari več kot 5000 kilometrov. Najraje ima razgibane ture, kjer se izmenjujejo ravnina in klanci. »Sami klanci mi niso všeč,« pove v smehu in doda: »Vožnja v klanec lahko postane odvisnost.«

Tudi pozimi ne miruje. Večkrat gre peš na Jošta, občasno pa sede tudi na kolo. »Če bi mi vzeli kolo, sem skoraj invalid,« pove povsem resno. Kolesarjenje mu pomeni motivacijo, dobro voljo in način življenja. Doma hitro opazijo, kadar ne gre na kolo. »Potem pravijo: 'Zakaj si pa danes tako zoprn – a nisi šel nič na kolo?'« pove v smehu. Že ena ura na kolesu mu spremeni dan: »Po kolesarjenju sem čisto drug človek.«

Čeprav veliko kilometrov naredi sam, poudarja, da je kolesarjenje v družbi nekaj posebnega. Prav zato komaj čaka torkove in tudi sobotne runde glasovih kolesarjev. »Na kolesu je treba uživati,« je njegovo preprosto sporočilo kolesarskim prijateljem.

In načrti za naprej? Povsem jasni so: »Kolesaril bom, dokler bom lahko. Če bo treba, bom izbiral krajše trase, če pa ne bo šlo drugače, si bom omislil električno kolo.«