Prisrčno snidenje

Šest sošolcev je žal že pokojnih, pet jih je svojo odsotnost na tokratnem srečanju opravičilo, 21 pa se jih je z veseljem odzvalo povabilu. Žal med živimi ni več nobenega od njihovih takratnih profesorjev.

Rokovanje in objemi ob snidenju so bili izjemno prisrčni. Nazadnje so se v tolikšnem številu videli pred desetimi leti. Le nekateri se večkrat vidijo, za večino pa je bilo srečanje neizmerno zadovoljstvo, da so se po dolgem času znova srečali in se sploh prepoznali.

V šestih desetletjih so doživeli različne življenjske preizkušnje. Nekateri so nadaljevali študij, iskali čim boljše službe, jih izgubljali in iskali nove, gradili hiše, obdelovali vrtičke, njive in polja, rojevali otroke, jih šolali, se veselili nad njihovimi življenjskimi uspehi ali bili nad njimi razočarani, poslavljali so se od staršev in življenjskih sopotnikov. Kar mimogrede je prišla jesen življenja, z njo upokojitev, dobili so vnuke, se posvetili novim hobijem. Čeprav ima marsikdo izmed njih danes takšne ali drugačne zdravstvene težave, so znali vse skrbi odložiti, se poveseliti in se v spominih vrniti v tisti zlati čas, ko so na Tomšičevi 7 v Kranju gulili šolske klopi. Ob slovesu so si obljubili, da ne bodo čakali naslednjih deset let, temveč se bodo srečali že veliko prej.