Skupaj spet po štirih desetletjih

Minula sobota, dan pred dnevom mladosti, je bila malce muhasta. Obsijana je bila s soncem, vmes so se pripodili tudi oblaki in padlo je nekaj kapljic dežja. Vse to pa ni moglo pokvariti dobre volje zbrane generacije sošolk in sošolcev, ki je v Škofji Loki Loki med letoma 1977 in 1985 gulila osnovnošolske klopi. Natanko štiri desetletja po valeti je bil čas, da se vsi skupaj spet srečajo.

»Rodili smo se v času, ko so mamice z malo domišljije, jušno kocko in moko znale narediti golaž za tri dni, kruh so pogosto pekle same, pa tudi marmelado, kompote in vloženo zelenjavo so pripravljale. In nihče ni protestiral, če je bilo vse trikrat pogreto. Puloverji so bili ročno pleteni, kape pa so se zategnile čez ušesa z elastiko pod brado,« je v imenu organizatorjev srečanja v nagovoru zbranim na čase pred več kot štirimi desetletji spomnila Jasna Julija Žontar.

»Šport je bil velik del našega življenja. Imeli smo super uspešne smučarje in nekaterim so se uresničile športne sanje, saj so s trudom in vztrajnostjo prišli do nastopov in kolajn na največjih svetovnih tekmovanjih. Bili smo priča tudi prvi zimski olimpijski medalji v smučanju leta 1984 v Sarajevu, ki jo je dobil Jure Franko v veleslalomu. Kdo se ne spomni navijanja pred televizijo za Bojana Križaja, Borisa Strela, Andrejo Leskovšek? Pa legendarne jugoslovanske košarke z Dalipagićem, Kićanovićem, Ćosićem in Petrom Vilfanom,« je naštevala Jasna Julija Žontar in spomnila tudi na dejstvo, da njihov svet ni imel interneta, imel pa je ogromno domišljije.

»Imeli smo čast hoditi v dve šoli. Stara šola Petra Kavčiča nas je gostila od 1. do 4. razreda, nova šola v Podlubniku pa je bila rezervirana za večje, od 5. do 8. razreda,« je tudi spomnila Žontarjeva in opisal še nekaj dogodkov in vragolij, ki jih tudi drugi še niso pozabili.

»Prav je, da se spomnimo ravnatelja Jožeta Peternelja in ravnateljice Bogomile Krvina, ki sta s predanostjo vodila našo šolo, pa tudi vseh tovarišic in tovarišev, ki so nas ne le učili, temveč tudi vzgajali, usmerjali, priganjali in tolažili,« je povedala in spomnila tudi na nekaj že pokojnih sošolk in sošolcev.

»Čas beži, spomini ostajajo. In prav ti spomini nas danes grejejo, nasmejijo in združujejo. Hvaležni smo za mladost, ki smo jo delili, za prijateljstva, ki so kljub letom ostala,« je še dodala Jasna Julija Žontar, ki je, skupaj z ostalimi člani organizacijskega odbora, kar dva meseca iskala podatke o vseh nekdanjih sošolcih v vseh razredih.

»Razseljeni smo po vsej Sloveniji in tudi tujini. Vseh nas je bilo okoli dvesto, bili smo res številna generacija. Danes se nas je zbralo več kot sto trideset,« je za naš časopis še povedala Jasna Julija Žontar.