Teža storilcev

Ljudje, ki so storili veliko hudega, tega nočejo zlepa priznati. Povsod po svetu je tako. Škodujejo sami sebi. Storili so velike krivice sočloveku. Niti njihovi potomci nočejo prevzeti odgovornosti, običajno imajo ekonomsko, politično, medijsko oblast in teh grozodejstev prednikov nočejo priznati. Jih pa nosijo s seboj.

Starejši gospod pove videnje med meditacijo: Najprej sem čutil stiskanje srca. Sem ga pozdravil. Nato sem preveril pri stiskanju srca, ali je to res samo stiskanje. Prišel je odgovor, da je to jezno stiskanje. Sem ostal z njim. Pojavilo se je še rahlo stiskanje, pritisk v pljučih, ki je sililo v desno, pojavila se je kot neka ravna blokada, da ta pritisk ni mogel iti do konca desne roke. Vse te čudne občutke sem vljudno in nežno pozdravil. In bil z njimi. Še posebno pozornost sem dal tej ravni blokadi, ki se je sprostila, in pritisk iz leve strani je šel lahko v celotno desno stran. Vse te občutke sem pozdravljal, jim dovolil, da so, in jih opazoval. Nato je prišla slika: moška oseba, bil je zagotovo arabskega izvora, ker je imel takšno pokrivalo, čez neko ograjo je z rokami grebel zemljo stran, odstranjeval je zemljo. Prišel je do sveže krste. Bila je v svetli rjavi barvi. Bila je čisto sveža, na krsti je bil še lesk. On je brskal še naprej oz. naokoli. Nisem videl, sem pa čutil, da je tam še ogromno trug oz. mrtvih ljudi, vendar svetlo je bilo le na začetku, nato pa se je to območje mrtvih širilo v daljavo in vse je postajalo temno, zelo temno. V ozadju (kot da bi se nekaj postavilo za 90 stopinj navpično) sem videl le oči, ki so gledale. Spet mi je prišla misel na arabskega moškega, ki grebe zemljo, nato je prišla misel, da pobite Arabce, na rablje Ruse, ki pobijajo v Ukrajini, videl Armenijo, našo deželo, videl mnoge in vse rablje tega sveta. Zdelo se mi je, da so te oči rabljev od ne vem kod. Od vsepovsod. Niso imeli časa in kraja, le vem, da so to oči rabljev. Rekel sem jim: »Ni prav, kar ste storili. To se ne sme delati ljudem.« Takrat je v daljavi prišla neka svetloba, ne čisto blizu, vendar vem, da je bila. Spet sem rekel rabljem oz. tem očem: »Ni prav, kar ste storili in kar delate. Opravičite se tem ljudem, opravičite se jim, naj vam bo žal in nato pojdite proti svetlobi.« Videl sem, da me še bolj debelo gledajo. In videl sem, da so le nekateri to storili. Opravičili so se mrtvim in jih je odneslo proti svetlobi. Vendar bilo je le malo malo njih, ki so to storili. Preostale oči, preostali rablji so ostali na tej navpični steni, gledali, kaj so storili nekateri. Vendar so se odločili ostati v svojem trpljenju sramu in krivdi. Imel sem občutek, da niso hoteli priznati svojega dejanja, čeprav so vedeli, da so to naredili.