Vojna kot ultimativno zlo

Človek na razpotjih časa je naslov tematskega sklopa za maturitetni esej pri slovenščini prihodnje leto. Besedili, ki bosta podlaga za maturitetni esej, sta Strah in pogum Edvarda Kocbeka ter In ljubezen tudi Draga Jančarja. Aljoša Harlamov je tudi letos na sproščen in zanimiv način predstavil svoj pogled na obe deli, pri čemer je maturantom svetoval še, da se poučijo tudi o zgodovinskem kontekstu oziroma času, v katerem se dogajajo zgodbe, saj je prepričan, da jim bo to pomagalo bolje razumeti, kakšne dileme so se v tem času porajale v ljudeh. Tema obeh del je namreč vojna, pri čemer je obema skupno, da je vojna ultimativno zlo, ki popolnoma spremeni življenja ljudi, vpetih v zgodbe.

Maturitetna komisija je bila po mnenju Aljoše Harlamova tokrat zelo drzna pri izbiri del za maturitetni esej, saj odpirata teme, o katerih je v Sloveniji težko govoriti z nevtralnega stališča. »Oba avtorja razbijata mite o narodnoosvobodilnem boju, kolikor danes sploh še obstajajo. Jančar je bil v zaporu, ker so pri njem našli emigrantsko literaturo, zato goji zamero do takratne oblasti, enako bi lahko rekli za Kocbeka – ko je izšla knjiga Strah in pogum, ga je jugoslovanska oblast, čeprav je pred tem zavzemal celo vodilne pozicije, izločila iz javnega življenja, moral je zapustiti vse funkcije, nadzorovali so ga … Kasneje je še enkrat razburil jugoslovansko javnost, ko je javno govoril o povojnih pobojih, bil je proti poveličevanju partizanstva.« S tem vedenjem je treba obravnavati obe knjigi, je poudaril Harlamov.

Jančar na preprost način, ki poskuša delovati realistično, ko opisuje takratno življenje, predstavi zgodbo mlade ženske Sonje in njenega fanta Valentina, partizana, ki ga s pomočjo Ludwiga, znanca iz otroštva, poskuša rešiti iz gestapovskega zapora. Tako se oblikuje neke vrste ljubezenski trikotnik, saj Ludwig pomoč pogojuje s tem, da Sonja spi z njim. Ker opazi, da se Sonji gnusi, Ludwig spolnega dejanja ne more izvesti, kljub temu pa pomaga pri izpustitvi Valentina. Obenem pa Ludwig Valentinu pomenljivo namigne, da naj se za to zahvali Sonji, in mu tako vzbudi dvom v Sonjo, čeprav jo prav Ludwig iz maščevanja pošlje v Dachau. Med svojimi soborci pa postane sumljiv tudi Valentin, ker je tako hitro prišel iz zapora, in takrat spozna, kakšnega nasilja so zmožni tudi njegovi soborci, ne samo okupator. »V romanu se Jančar veliko sprašuje o naravi nasilja. Vojno poskuša prikazati kot nekaj skrajno uničujočega.« Tako tudi ljubezen v vojni ne more preživeti. »Vojna vnese razdor, sum ... Ljubezen postane izdajstvo, pa čeprav se sploh ni zgodilo. Kot neke vrste dogodek v mestu Gogi, ki ga nikoli ni bilo, a vpliva na razplet.«

Kocbek k temi pristopa z eksistencialistične perspektive, je povedal Harlamov. Zbirko Strah in pogum sestavljajo štiri novele: Temna stran mesca, Blažena krivda, Ogenj in Črna orhideja. »Strah in pogum je bil prepovedan, ker ne samo pokaže, da so v narodnoosvobodilnem boju pobijali tudi nedolžne ljudi, da so nekateri borci dvomili v komunizem, da so obstajali tudi krščanski socialisti ..., kar je vse razjezilo komunistični vrh, a tudi to, da v delu postavlja več perspektiv – njegove novele so dvoboj ideologij, v vsakem tekstu nastopata vsaj dva lika, ki stojita nasproti drug drugemu; vsak zagovarja neko ideologijo, kar je razburilo takratno oblast, saj v komunizmu ni bilo dialoga med ideologijami, na oblasti je bila le ena partija.« Vojno Kocbek prikaže kot situacijo brez prav in narobe, ko človek ne more zmagati, vedno ostane s krivdo, saj je težko ostati dober kristjan, ko je nevarnost povsod okrog tebe in je treba tudi moriti, da preživiš. Tu Harlamov najde ključno podobnost med Kocbekom in Jančarjem – tako kot v vojni ne zdrži ljubezen, ne zdrži niti krščanska morala.