Posledice so bile katastrofalne

Tako zelo sem bila zaljubljena in tako malo pameti sem imela, da sem se mu celo ponudila, da lahko pištolo, če sam ne bo utegnil, dostavim namesto njega.

Pavla nadaljuje svojo zgodbo: »Kot že rečeno, sva parkirala tik zraven morja v Ankaranu. Dan sva preležala na plaži. Meni sonce ni prišlo do živega, ker sem imela že po naravi nekoliko temnejšo polt, njega pa je pošteno opeklo, zato sva se odpeljala v Koper v lekarno po neko ribje mazilo ali kaj je že bilo, da bi si opečeno kožo namazal. Na vratih sva trčila v vrstnico iz paralelke, ki je očitno poznala tudi njega. Zdelo se mi je, da je postala kar malo zelena, ko naju je oplazila s pogledom. Seveda sem si njeno reakcijo razložila po svoje. Prepričana sem bila, da mi ga zavida.

Pri Postojni je Miro zavil na stransko cesto proti Rakeku. V tistem gozdu sem potem izgubila nedolžnost. Ni bilo bog vedi kaj. Ena sama brzina in bolečina. Posledice so bile usodne: nekaj tednov pozneje sem ugotovila, da sem tudi zanosila. Takrat me je moja velika pustolovščina, ki so mi jo kakor vsi 'zavidali', spustila na realna tla.

Zaljubljenost, skrivna srečanja in 'zafrkancije' z Mirom so bili eno, nosečnost pa nekaj čisto drugega. Nanjo nisem bila pripravljena, niti si je nisem želela. Morda bi še našla kakšno rešitev v obliki romantične poroke na Bledu (tam se je poročila sestrična, pa se mi je zdelo nepozabno in zelo lepo), če ne bi na vlaku srečala prav tiste vrstnice, na katero sva naletela v Kopru. Bili smo na poti na Brezje, kamor je romala naša veroučna skupina. Takoj ko me je zagledala, je prisedla.

Začela mi je pripovedovati, da Mira zelo dobro pozna, da je bil tri leta v zaporu zaradi prekupčevanja z orožjem in da ima z nekoliko starejšo žensko, ki je soseda njene babice, že dva otroka. Lahko si predstavljate, kako so njene besede delovale name. Po eni strani me je bilo groza, po drugi pa mi je nekaj vztrajno prišepetavalo, da laže in da je zgolj nevoščljiva, ker je Miro tako lep in ker je izbral mene.

Potem mi je povedala še nekaj, zaradi česar sem nekaj časa strmela vanjo kot tele v nova vrata. Miro ni bil star malo čez dvajset, kot mi je ves čas govoril. Imel jih je malo čez trideset. Ne vem, kaj mi je bilo, da je kar butnilo iz mene, da sem noseča. Prijela me je za roko in mi rekla, naj pridem h ginekologinji na Ilirsko, da tam dela njena teta in bo uredila vse, da grem na splav. Hkrati pa mi je obljubila, da bo poklicala moje starše ter jih prosila, če lahko pridem za teden dni k njej na počitnice. 'Samo nikomur ne izdaj tega, kar sem ti zaupala,' sem jo rotila. Potem sem naredila neumnost: v nedeljo smo šli na rojstni dan nekih znancev. Z bratranci in sestričnami smo proslavljali posebej in se tako napili, da je moral priti oče pome. Malo je manjkalo, pa mi ne bi dovolil, da grem v Ljubljano.

V ponedeljek sem bila še vsa 'matasta' od alkohola. Če bi le lahko, bi se zavlekla v posteljo in spala. Stala sem na avtobusni postaji, ko se ob meni ustavi poštar in mi izroči razglednico. Miro mi je iz Münchna poslal lepe pozdrave in poljubčke, dodal pa je obljubo, da se vidiva oktobra, ker bo do takrat poslovno odsoten. Solze so mi prišle v oči, ko sem pomislila, zakaj rinem h ginekologinji. Začela sem dvomiti o svoji odločitvi, govorila sem si, da sem na vlaku poslušala same laži, da ne more biti res, kar je vrstnica govorila o mojem fantu. Jokala sem tudi pri ginekologinji. Še danes jo vidim pred očmi: bila je precej visoka, obilna, odločna, dejala mi je, naj se ne igram s svojim življenjem zaradi enega pokvarjenca. Iz njenih besed sem razbrala, da ve o meni več, kot bi bilo treba. Izkušnja z ginekologijo in splavom je bila ena najbolj grozljivih v mojem življenju. Po eni strani me je bilo sram, po drugi sem se žrla, zakaj Miru nisem povedala za nosečnost. Izučilo me ni niti bežno srečanje z njegovo partnerico in otrokoma, ki sta mu bila zelo podobna. Zlasti pogled na dečka, ki si je česal lase nazaj enako kot oče Miro, se mi je boleče vtisnil v srce. Ko sem se po splavu vrnila domov, sem imela s seboj stediril in veliko dobronamernih nasvetov.

Oktobra so se začela predavanja. V meni ni bilo nobenega veselja. Počutila sem se tako prazno, da ne znam niti razložiti. S še tremi sošolkami z gimnazije smo stanovale v Sostrem. Poleg postelje, na kateri smo se tudi učile, smo imele na voljo samo stranišče, pa še tega na drugem koncu hiše, kopalnice pa ne. A to so bili takšni časi, ko je bila skromnost še velika vrlina, tako da udobja sploh nismo pogrešale. Na Mira sem že skoraj pozabila, saj veste, stran od oči, stran od srca. Všeč mi je bil neki Simon, ki je obiskoval tretji letnik naše fakultete. Enkrat novembra se ponovno pojavi Miro. Obnašal se je, kot bi se nazadnje videla pred kakšnim tednom. »Obljubila si mi, da boš namesto mene odnesla pištolo k naročniku, če bi te prosil?« mi je rekel, ko sva se šla pogret v kino Union, ker je bil zunaj peklenski mraz. Objel me je okoli ramen in mi v temi, na zadnjem sedežu, začel mečkati prsi. Nič kaj prijetno se nisem počutila, a obljubila sem mu, da se lahko zanese name. Odnesla sem jo v Šiško, v hotel Ilirija, kjer je name že čakal starejši moški. Povabil me je v sobo, češ da se bova pomenila stran od radovednih oči. Usedla sem se na rob postelje, čakala, da mi izroči denar, da grem. Bil je zelo prijazen, natočil mi je neko sladko pijačo, nazdravila sva – in potem se mi je utrgal film.«