»Bom pa tebe 'zaštihal'!« je rekel

Selma ima na prvo ljubezen bridke spomine. Malo je manjkalo, pa bi zaradi nje umrla. Vse skupaj se je začelo v »kmečki sobi« v tetini gostilni.

»Sem letnik 1959 in ni bilo misliti, da bi med počitnicami lenarila! Že drugi dan po koncu pouka je prišla pome teta, ki je imela doma gostilno. Zaposlila me je od jutra do večera, niti pomisliti nisem smela na kakšne neumnosti! Konec tretjega letnika je postalo 'suženjstvo' precej lažje, saj se mi je pridružila sestra Helena, jaz pa sem bila – kot že izkušena – zadolžena le za 'šank'. K nam so hodili na pijačo tudi vojaki iz vojašnice. Sedeli so v posebni sobi in kartali. To so počeli tudi za denar. Pogosto se jim je pridružil tudi Roman, s katerim sva kakor hodila. Vsaj meni se je zdelo tako, saj sem bila vanj že dve leti zaljubljena do ušes in še dlje. Na začetku me je 'šparal', kot je sam rekel, ko pa sem bila stara osemnajst let, mi je vzel nedolžnost. To so bili zame tako blaženi trenutki, da vam težko razložim. Povedano na kratko: najini spolni odnosi so bili zame dokaz, da misliva zares, da se bova, ko končam srednjo šolo, poročila itd. Dolgo sem bila slepa in gluha za govorice, ki so krožile o njem. Tudi v gostilni sem slišala marsikatero opazko na račun njegovih obiskov pri starejših vaških damah. Govorili so, da je njihov tolažnik. Bila sem prepričana, da lažejo. Trenutki, četudi zelo redki, ki sva jih preživela v njegovem avtu, so mi pomenili vse na svetu. Šele ko me včasih ni niti pozdravil, ko je prišel v gostilno, me je začelo razjedati ljubosumje.

Nekoč sem se odločila, da mu bom sledila, pa naj stane, kolikor hoče. V prsih me je neznosno dušilo zaradi strahu. Komaj sem dihala, ko sem se vzpenjala v tisti breg, kjer je živela ženska, h kateri se je menda hodil gret. Samo predstavljate si lahko, kako so mi klecnila kolena, ko sem pri šupi opazila njegov avto! V hiši je bila tema, a to ni dosti pomenilo. Avto je bil odklenjen, zato sem zlezla vanj, trdno odločena, da ga počakam, da mi pove, kaj se dogaja. Čakanje se je zavleklo pozno v noč. Ker sem bila od celodnevnega dela precej utrujena, sem zaspala.

Kar naenkrat pa so me prebudili čudni glasovi. Na dvorišču sem zagledala Romana v samih spodnjicah, ki se je prepiral z nekim vojakom. Padale so težke besede, kričanje se je vedno bolj stopnjevalo, luči pri kar precej oddaljenem sosedu pa so se začele prižigati. Postalo me je strah, ponovno sem hotela zlesti v avto. Takrat pa sem na rami začutila roko, nekdo je zakričal v tujem jeziku: 'Če ne morem njega, bom pa tebe.' Začutila sem ostro bolečino v hrbtu, potem pa se ne spominjam ničesar več.

Prebudila sem se v bolnišnici, po operaciji. Povedali so mi, da me je napadalec z nožem zadel od zadaj, nekaj centimetrov pod levo lopatico. Rezilo na srečo ni zadelo srca, tudi hrbtenjače ne, je pa presekalo žilo med rebri in poškodovalo pljučno ovojnico. Kri je menda kar brizgala. Še dobro, da je bil sosed gasilec, ki je obvladal prvo pomoč. Roman se je potuhnil, sploh ga ni bilo več blizu, le njegov okrvavljen avto je pričal, kakšna reva je.

Priče so miličnikom sicer povedale, da je bil napadalec vojak, več kot toliko pa ne. Teta, ki me je prišla obiskat, mi je zabičala, naj bom vesela, ker nisem umrla, o napadalcu pa naj raje molčim, ker bi sicer trpel posel v gostilni. Bila sem otročja in na smrt prestrašena, zato sem samo kimala. Čez kakšnih deset dni, ko sem prišla k sebi, so prišli miličniki v civilu še k meni. Spraševali so me vse sorte, samo o identiteti napadalca ni padlo nobeno vprašanje. Zdelo se je, kot da to ne bi bilo pomembno, kdo je storilec. Bilo je še huje: ko so odšli iz sobe, se je eden od njih obrnil in mi dobrohotno namignil, naj moške za nekaj časa pustim pri miru.

Tudi jokala nisem, tako mi je bilo hudo. Nenehno sem pogledovala proti vratom, ker sem upala, da bom zagledala Romana, a se to ni zgodilo. Moji starši so s teto prekinili vse stike, ko so slišali, da Romana ni postavila pred vrata, da še zmeraj prihaja kartat. Žal pa upniki niso pozabili, da jim je dolžan precej denarja. Nekoč so ga pričakali, ko je šel iz gostilne, in ga pretepli ter zavalili v jarek. Iz njega so ga rešili šele prvi mimoidoči, ko so zjutraj hiteli v službo.

Vse do mature sem bila potem oproščena telovadbe. V šolo me je vozil oče, tako se je bal zame. Sošolke so mi veliko pomagale, saj sem čez zimo pogosto manjkala zaradi vročine. Kašljanje je bilo zame zelo mučno, saj me je bolelo vse telo. Zdravnik je prihajal k meni na dom, saj se je bal, da bi bila kakšna pljučnica zame usodna.

Tudi doma so me razvajali. Mama je sploh kar naprej jokala, saj je bila ona tista, ki me je silila, da sem se čez počitnice preselila k teti. Imela sem pa eno veliko srečo: domači so spoznali, da za kakšno težaško delo nikoli ne bom sposobna, zato so mi dovolili, da sem se vpisala na fakulteto. Nekoč se mi je zgodilo nekaj neprijetnega: na avtobusu smo bili nagneteni kot ribe v konzervi. Z vseh strani so me stiskali v oklep, tako da sem komaj dihala. Nenadoma me je zagrabil paničen strah, začela sem loviti sapo. Šofer je nemudoma ukrepal: pomagal mi je, da sem izstopila, ustavil prvi avto in prosil voznika, naj me odpelje domov. Za to sem mu bila zelo hvaležna. V Ljubljani sem si našla sobo, domov sem se vračala le enkrat mesečno. S cimro Ireno prijateljujeva še danes. Sem botra njenim trem otrokom, ki jih imam rada, kot bi bili moji. Poročila se pa nikoli nisem.«

(Konec)