Čebelarke spreminjajo Zambijo

Ko se slovensko čebelarsko znanje sreča z afriškimi razmerami, postane jasno, da pri čebelarjenju ne moremo preprosto uporabiti enakih rešitev povsod. Anže Perčič, predsednik Čebelarske zveze Gorenjske, in Špela Kalan, upravnica Čebelarskega centra Gorenjske v Lescah, sta se letos avgusta v okviru mednarodnega projekta društva ADRA Slovenija Čebelarke kot nosilke pozitivnih sprememb v Zambiji odpravila v Afriko. Projekt sofinancira tudi slovensko ministrstvo za zunanje in evropske zadeve. V Zambiji sta se srečala s čebelarjenjem s panji v krošnjah dreves, afriško čebelo ter povsem drugačnimi podnebnimi in gospodarskimi razmerami. Spoznala sta ženske, ki so čebelarstvo sprejele kot priložnost za večjo ekonomsko samostojnost.

Oba je presenetilo predvsem, kako zavzeto so te ženske sprejele projekt. Vanj jih je vključenih več kot sto, udeleženke pa niso ostale zgolj pri pridobivanju novega znanja, temveč so začele samostojno razvijati nove dejavnosti.

Kalanova meni, da projekt ni pomemben samo zaradi gospodarskih koristi, temveč tudi zaradi spremembe položaja žensk. Pridobile so samozavest, znanje in lasten vir dohodka, ki ga v izrazito patriarhalni družbi prenašajo tudi na moške.

Napredek je viden tudi pri prodaji. Čebelarke ne prodajajo več samo medu, temveč na primer tudi slaščice z medom. Iz medu in čebeljega voska izdelujejo kozmetične izdelke ter izdelke za nego pohištva in čevljev. Ustanovile so zadrugo, v kateri se povezujejo in podpirajo, skupni finančni sklad pa jim omogoča pridobivanje zagonskih sredstev za lastne dejavnosti.

Da čebelarstvo lahko bistveno izboljša življenje, dokazujejo konkretne zgodbe. Ena od čebelark, samohranilka s petimi otroki, je s prodajo 180 kilogramov medu zamenjala streho na hiši in jo opremila. Druga je recimo s prihodkom od medu sinu plačala nadaljevanje šolanja. Brezplačna je pri njih namreč le osnovna šola.

Afriška čebela zahteva drugačen pristop

Razlike med čebelarstvom v Sloveniji in Zambiji so velike. Na območju, ki sta ga obiskala naša sogovornika, so še pred tremi leti čebele živele v drevesnih duplih, med pa so pridobivali tako, da so čebeljo družino uničili. Zdaj uporabljajo panje tipa top bar hive oziroma bi lahko rekli letvičarje, ki so prilagojeni afriški čebeli in njenemu načinu gradnje satja.

»Njihovo čebelarjenje v tem delu Zambije je praktično šele na začetku. Razmišljal sem, da bi jim predstavili naš panj, pa smo takoj naleteli na problem, saj tam nimajo tako kot pri nas na voljo materiala in orodij. Tako da je ta panj zanje idealna rešitev,« je pojasnil Anže Perčič.

Afriška čebela je izredno agresivna, zato čebelarji panje pregledujejo v mraku. Če bi to počeli podnevi, bi lahko čebele napadle ljudi v okolici. Panje obešajo v krošnje dreves, kjer imajo čebele senco, hkrati pa so bolje zaščitene pred živalmi in škodljivci. Največje težave predstavljajo mravlje, ki lahko povzročijo, da čebele zapustijo panj. Ti privlačijo tudi glodavce, celo znamenita črna vdova rada gnezdi v njih, smo izvedeli.

Okus

Med pri njih pridobivajo tako, da iz panja izrežejo satje, ga segrevajo v vodni kopeli, da ga lahko precedijo. Obema se je zdelo zanimivo, da je vsebnost vode le 18-odstotna, kar ustreza najvišjim standardom tudi v Sloveniji. Okusa njihovega medu nismo vajeni, saj čebele nabirajo medičino na drugačnih rastlinah, med drugim na papaji, mangu, bananah. V njem sta zaznala tudi aromo po dimu, ki je verjetno posledica uporabe dima pri umirjanju agresivnih čebel.

»Med je po mojem mnenju kakovosten. Morali pa bodo seveda malenkost spremeniti njegovo spravilo in pakiranje, ampak za njihove razmere se mi zdi, da so izredno vestni pri pridobivanju in shranjevanju medu,« meni Perčič.

Za ljudi in naravo

Projekt sam pa prinaša tudi širše okoljske koristi. V mestu Petauke so vzpostavili medonosni park z medovitimi drevesi, izobraževalnimi napisi, klopcami in sanitarijami. V njem vzgajajo sadike, ki jih sadijo ob šolah in na drugih javnih površinah, letos pa so tam prvič praznovali svetovni dan čebel.

Zambija se spoprijema z vse hujšimi sušami, ki negativno vplivajo na kmetijstvo. Ker prebivalci dohodek pridobivajo tudi s prodajo oglja, posekajo veliko dreves. A ta projekt je obrnil trend. Ponovno zasajajo drevesa, ki čebelam zagotavljajo hrano in senco, hkrati pa varujejo tla pred izsušitvijo. Projekt ima vso podporo lokalnih oblasti, ki so v čebelarstvu prepoznale gospodarski in trajnostni potencial.

Perčič in Kalanova sta ob svojem obisku izpeljala tudi delavnice o trženju, razvoju novih izdelkov, higieni in uporabi čebeljih pridelkov. Zambijske čebelarke namreč najbolj poznajo med in vosek, druge pridelke, kot so propolis, cvetni prah in matični mleček, pa bolj slabo.

Medtem ko je Anžeta Perčiča najbolj zanimalo, kako jim predstaviti tehnologijo čebelarjenja, rokovanje s čebelami in oblikovanje novih družin, je spoznal tudi pomen sodelovanja. Špela Kalan pa je pri njih sprejela mogoče bolj splošno življenjsko vodilo, ki je s čebelarjenjem pravzaprav povezano posredno: »Nič ni samo po sebi umevno in v resnici se lahko najbolj zanesemo le sami nase, na svojo iznajdljivost in sposobnost prilagajanja spremembam.« Mirno lahko rečemo, da gre za spoznanje, ki presega čebelarstvo, a lepo povzema izkušnjo obeh slovenskih strokovnjakov v Zambiji.