Človek, čas in vsakdanjost

Bled – V soboto, 7. novembra, so v prostorih Slikarskega društva Atelje Bled odprli razstavo portretov akad. slikarja in grafika Janeza Alberta Novaka iz Žirovnice. Razstava z naslovom Trajanje pogleda – Človek, čas in vsakdanjost združuje več kot trideset portretov iz različnih obdobij avtorjevega ustvarjanja.

Ste že od malega radi risali?

Spomnim se, ko mi je ata Janez iz Tenetiš podaril modro voščenko za označevanje lesa. Star sem bil približno tri leta in z njo sem doma pobarval skoraj celo steno svoje sobe do višine, ki sem jo dosegel. Ob neki drugi priložnosti sem od župnika dobil zlat flomaster, s katerim sem mamino novo rdečo denarnico pobarval v zlato. Rad sem tudi »dopolnjeval« ilustracije v otroških knjigah. Sledil sem črtam, poudarjal podrobnosti in dodajal svoje risbe. Nekaj teh knjig še vedno hranim.

Zelo rad sem bral in oboževal sem bralno značko, tudi zato, ker sem lahko ob prebranih knjigah risal in si zgodbe predstavljal po svoje. Kot otrok sem veliko kolesaril in se nekoč lotil risanja vseh kapelic v okolici. Te risbe so pozneje prodali na licitaciji ob lokalnem kulturnem dogodku v Lešah. Poseben projekt sem pripravil ob zaključku osnovne šole. Z oljnimi barvami sem naslikal portrete naših razrednikov, s svinčnikom pa narisal še druge učitelje. Imel sem srečo z zelo dobrimi učitelji. Učiteljica likovne umetnosti Darja Zupan me je prijavila na Groharjevo slikarsko kolonijo. Tam sem bil med nagrajenci in sem prejel svoje prvo pravo slikarsko stojalo.

In kasneje v srednji šoli?

Tudi na gimnaziji so profesorji večkrat našli način, da so mojo ustvarjalnost vključili v šolsko delo. Pri kemiji sem na primer naslikal velik periodni sistem elementov, pri biologiji sem izdeloval ilustracije celic. Takrat sem spoznal tudi glasbenika Aleksandra Mežka, takratnega ambasadorja Gimnazije Jesenice. V meni je prepoznal talent in me spodbudil pri odločitvi za študij na likovni akademiji. Takrat je še živel v Londonu, meni pa je odstopil prostor v svoji hiši v Žirovnici, kjer sem lahko v miru ustvarjal in se pripravljal na študij. Njegova podpora mi še danes ogromno pomeni.

Ste talent podedovali?

V naši družini je bilo vedno veliko ustvarjalnosti. Oba starša sta jo spodbujala z zgodbami, knjigami, obiski muzejev in galerij ter predvsem s svobodo, ki sta nam jo omogočala pri odraščanju.

Moja mama je bila od nekdaj ustvarjalna in domiselna. Spomnim se, kako nam je otrokom z različnimi motivi poslikala otroške sobe. Še danes je izjemno ustvarjalna tudi pri pripravi peciva, piškotov in tort, ki niso samo odličnega okusa, ampak tudi prava paša za oči.

Podobno ustvarjalno žilico ima moja mlajša sestra Julija Prevc, ki skrbi za slaščice v kavarni Homan v Škofji Loki. Zadnja leta z možem Cenetom tudi meni zaupata različne poslikave izložb. Prav posebno je bilo ustvarjanje skupinskega portreta štirih zlatih olimpijcev, smučarskih skakalcev. Neposredno s slikarstvom pa me povezuje predvsem babica po očetovi strani, Alberta Lidija Novak, ki je bila slikarka in ilustratorka. Mislim, da je talent lahko izhodišče, vendar sam po sebi ni dovolj. Potrebni so radovednost, vztrajnost, veliko dela in tudi ljudje, ki te na tej poti spodbujajo. Sam sem imel pri tem veliko srečo.

Janez Albert Novak / Foto: Nik Bertoncelj

Portret ni preprosta likovna zvrst. Kako ga doživljate?

Portret se mi zdi ena najzanimivejših, hkrati pa najzahtevnejših oblik likovnega izražanja. Pri njem ne gre samo za podobnost ali pravilna anatomska razmerja. Pomembneje mi je, da skozi sliko ujamem nekaj značilnega za človeka – njegovo prisotnost, razpoloženje, značaj ali droben trenutek.

Pogosto so najlepši trenutki prav tisti, ki minejo, še preden bi jih lahko naslikal. Včasih jih je težko ujeti celo s fotografskim aparatom. Pri portretiranju me vedno bolj zanima prav »trenutek, ki traja«. V poplavi podob si želim ustvarjati tudi takšne, ki pogled umirijo in človeka povabijo k razmišljanju, občutenju in ponovnemu odkrivanju lepote vsakdanjega življenja. Z veseljem se odzovem, če me kdo prosi, da narišem njegov portret, kar je lahko tudi lepo darilo.

Katera ideja pa povezuje razstavljene portrete?

Dela niso nastajala kot enotna serija. Nekatera so starejša, druga novejša, nekaj jih je nastalo posebej za to razstavo. Veliko portretov je že v zasebnih zbirkah, nekaj tudi v tujini. Razstava je tudi osebna. Na slikah so številni družinski člani, prijatelji in ljudje, ki so na različne načine del mojega življenja. V tem smislu predstavlja tudi nekakšen likovni zapis moje življenjske poti in odnosov.

Slike povezuje zanimanje za človeka in trenutke njegovega vsakdanjega življenja. Portretiranci so različnih generacij, pogosto upodobljeni med branjem, delom, počitkom ali v trenutkih, ko so preprosto zatopljeni v svoje misli.

Kaj želite s svojim ustvarjanjem sporočiti svetu?

Nimam nujno želje, da bi vsaka moja slika nosila neko veliko sporočilo. Bolj me zanima, kako lahko z likovnim delom človeka povabim k opazovanju in razmišljanju.

V vsakdanjem življenju se srečujemo z neštetimi podobami, ki pogosto zelo hitro izginejo iz naše pozornosti. Slika pa lahko pogled nekoliko zadrži. Morda gledalec v njej prepozna znan obraz, občutek, spomin ali nekaj povsem svojega. Zame je pomembno, da umetniško delo ne govori samo o tem, kaj gledamo, ampak tudi o tem, kako gledamo.

Kakšni so vaši načrti za prihodnost?

Od januarja letos sem samozaposlen v kulturi, kar mi omogoča, da več časa posvečam lastnemu umetniškemu ustvarjanju. Želim nadaljevati razvoj slikarstva in grafike, pripravljati nove razstave ter raziskovati izrazne možnosti klasičnih likovnih tehnik.

Pomemben del mojega dela ostaja tudi likovna pedagogika, eden večjih dolgoročnih ciljev je ureditev lastnega ateljeja. Zanimata me tudi ohranjanje kulturne dediščine in sodelovanje pri različnih konservatorsko-restavratorskih projektih. Predvsem pa si želim ohraniti možnost, da lahko ustvarjam, raziskujem, se učim in svoje znanje delim z drugimi.

Razstava bo v prostorih na Ljubljanski cesti 8 na Bledu do 7. decembra na ogled ob sredah od 17. do 20. ure in ob sobotah od 10. do 14. ure. Vstopnine ni.