Da ne bi zdrsnilo v pozabo

Eden od ciljev čezmejnega projekta Lingua, ki je sofinanciran s sredstvi Evropskega sklada za regionalni razvoj v okviru Interreg programa Slovenija-Avstrija 2021–2027, podpira pa ga tudi dežela Koroška, je razvoj digitalnega orodja za pretvorbo ziljskega govora v besedilo. »Gre za poskus ohranjanja narečja s pomočjo sodobne tehnologije. Ziljsko narečje je tik pred izginotjem, predstavlja svarilni primer, kaj bi se lahko v prihodnosti zgodilo tudi drugim manjšinskim jezikom in narečjem,« je na četrtkovi Glasovi preji v Mojstrani pojasnila Sanja Boto, koordinatorka projekta pri Mohorjevi družbi v Celovcu. Posnetke ziljščine so pridobili iz arhiva slovenskega oddelka ORF in Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik; da bi dosegli čim večjo raznolikost gradiva, pa so nastali tudi novi zvočni zapisi, in sicer v občinah Straja vas in Bistrica na Zilji, kjer je različica narečja po besedah Sanje Boto ohranjena v največji meri.

Priložnost za rabo narečja

»Snemanje govorcev je bila lepa priložnost, da so tisti, ki še znajo, spet lahko govorili po ziljsko,« je dejal novinar Jože Košnjek, ki že vrsto let spremlja življenje Slovencev v zamejstvu. Kot dober primer ohranjanja narečij je v pogovoru poudaril tudi zemljevide hišnih in ledinskih imen. »Na zemljevidih so slovenski izrazi, ki jih sprejema tudi večina nemško govorečih. To je zelo pomembno – da v njih ne vidijo nevarnosti slovenizacije Koroške.« Tudi sicer je po njegovi oceni mogoče čutiti, da so na avstrijskem Koroškem v zadnjih letih sprejeli dvojezičnost. »Na novoletni sprejem Slovenske gospodarske zveze je prišel novi deželni glavar in nagovoril udeležence. V preteklosti se ni dogajalo, da bi visoki predstavnik koroške oblasti prišel na slovensko proslavo. Bilo je nepojmljivo, da bi na proslavi ob obletnici koroškega plebiscita slišali slovensko besedo, danes v sporedu sodelujejo slovenski pevci, slovenski recitatorji. Res pa je, da nekatere stvari ostajajo nerešene, na primer slovenščina na sodišču in javni upravi, državna pomoč manjšinam … Vesel sem napredka, nisem pa idealist. Za jezik, še posebno manjšinskega, se je treba vztrajno in trajno boriti,« je poudaril.

K ohranjanju slovenskega jezika po oceni Košnjeka lahko pripomore tudi gledališka dejavnost. »Ta ima dvojni pomen, saj se nastopajoči, zlasti mladina, učijo javno govoriti v slovenščini, kar prispeva k temu, da jezik (p)ostaja živ. Zelo zanimiv primer je ponovna uprizoritev Pastirske igre v Ločah lani decembra. Igra, ki jo je napisal znani koroški bukovnik Andrej Šuster Drabosnjak, je obudila mešanico rožanskega in ziljskega narečja in je imela zelo veliko odmev. Ključno vlogo za ohranjanje jezika ima seveda izobraževanje, pri čemer moram omeniti prizadevanja Mohorjeve, ki načrtno gradi piramido dvojezičnega izobraževanja od jasli do srednje šole.« Ob tem je Jože Košnjek poudaril tudi pomen stikov z vrstniki iz Slovenije, ki se odločajo za šolanje na koroških dvojezičnih srednjih šolah. »Mislim, da je to zelo pomembno za ohranitev slovenskega jezika med mladimi.«

Zemljevidi, zgoščenke, slovarji, monografije ...

Leta 2010 je na pobudo Krščanske kulturne zveze zaživela iniciativa Slovenščina v družini, ki mlade družine spodbuja, naj z otroki govorijo slovensko, predvsem v domačih lokalnih narečjih. Slovenski narodopisni inštitut je sodeloval pri izdaji pravljic v narečjih, ki jih je iniciativa pripravila v sodelovanju s šestimi kulturnimi društvi, je v Slovenskem planinskem muzeju povedala znanstvena vodja inštituta Martina Piko-Rustia. S seboj je prinesla tudi zemljevide hišnih in ledinskih imen. Ko so se lotili zbiranja te nesnovne kulturne dediščine, je bila oblikovana tudi metodologija za fonetični zapis in standardizacijo ustno prenesenih slovenskih zemljepisnih imen, ki se danes uporablja v Sloveniji in zamejstvu. »Doslej smo izdali enajst tiskanih zemljevidov za osem občin, v delu jih je še deset. Včeraj smo zaključili redakcijo za zemljevid spodnje Zilje, za občini Bistrica na Zilji in Strajo vas. Vse občine želijo imeti zemljevide. Ne vemo, kako bomo to zmogli, vedno manj je starejših, ki poznajo ta imena,« je dejala vodja inštituta, ki je kot dragoceno skrb za narečja označila tudi izdaje narečnih slovarjev.

V Kanalski dolini nimajo šol s slovenskim učnim jezikom, zato Slovensko kulturno središče Planika organizira tečaje za otroke od šestega do petnajstega leta starosti. »Izvaja se sicer tudi eksperimentalni trojezični učni model, ampak moram reči, da trenutno po naši oceni neuspešno,« je povedal podpredsednik kulturnega središča Rudi Bartaloth. S pomočjo tečajnikov so prišli do starejših, ki so pomagali pri zbiranju različnega gradiva v raziskovanju kulturne in jezikovne dediščine Kanalske doline. »V tridesetih letih obstoja smo izdali okoli trideset knjig, nekatere so poljudne, druge z znanstveno vsebino.« Med drugim je nastala monografija Lipalja vas in njena slovenska govorica. Danes v tej vasi ni več slovenskih govorcev, je dodal. Povezujejo se z drugimi rojaki v zamejstvu in Sloveniji. Sredi junija je povabil na jubilejno 10. srečanje treh dežel na Dobraču.

Dialektologinja dr. Jožica Škofic z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU je ob predstavitvi razlogov za narečno razdrobljenost slovenskega jezika in orisu značilnosti rateškega govora pozdravila pobude zbiranja narečnih izrazov, v katere so marsikje vključeni šolarji. »V preteklosti se je zdelo, da narečja niso zaželena, zdaj pa se kaže drugačen trend,« je dejala.

Pogovor v Mojstrani je poleg prizadevanj za ohranjanje narečij in slovenskega jezika nasploh poudaril, da se to začne pri posamezniku. Suzana Podgoršek Kovačič, novinarka Gorenjskega glasa, je razmišljanja sklenila s sporočilom, da je narečni jezik preprosto prelep in prebogat, da bi ostal skrit, kaj šele, da bi času dovolili, da ga izbriše. Tokratno, 131. Glasovo prejo je obogatil zven narečnih govorov v Zgornjesavski dolini. Zanj so poskrbeli Matjaž Podlipnik iz Gornjesavskega muzeja Jesenice ter pravljičar Bukovnik in Žilijeva Anca, ki sta odigrala odlomek iz Rajž po poteh Triglavskih pravljic. Pika na i je bil odlomek filma Oblečene po ratešk', v katerem domačinke predstavljajo tradicionalno praznično nošo.