Stanislavi Fujan je župan Občine Vodice Aco Franc Šuštar podelil najvišje priznanje ob praznovanju občinskega praznika v septembru. / Foto: Primož Pičulin
Stanislavi Fujan je župan Občine Vodice Aco Franc Šuštar podelil najvišje priznanje ob praznovanju občinskega praznika v septembru. / Foto: Primož Pičulin
Delo, ki pušča sledi v skupnosti
»To je priznanje za vse nas, za celotno skupino Župnijske karitas,« o najvišjem priznanju Občine Vodice – nazivu častne občanke – pravi Stanislava Fujan. Prejemnica priznanja je karitativni dejavnosti predana že 35 let; v prostovoljskih aktivnostih je sodelovala tudi na drugih področjih.
Podelitev naziva častne občanke občine Vodice Stanislavi Fujan širi sporočilo, da razvoj skupnosti ni odvisen zgolj od velikih projektov, temveč predvsem od ljudi, ki s svojim delom in odnosom do drugih gradijo povezanost, medsebojno pomoč in občutek pripadnosti. Vedno, so poudarili predlagatelji priznanja, je bila pripravljena prispevati svoj čas, znanje in energijo za dobro skupnosti; med občani uživa velik ugled kot poštena, zaupanja vredna, delavna in srčna oseba, njene vrednote, kot so odgovornost, spoštovanje, solidarnost, nesebičnost in predanost skupnemu dobremu, predstavljajo zgled sedanjim in prihodnjim generacijam.
Prostovoljka Župnijske karitas Vodice je že od začetka karitatitvne dejavnosti v lokalnem okolju. »Za sodelovanje sta me navdušili Tončka Polajnar, dolgoletna tajnica Župnijske karitas, in Marija Stare, obe iz Vodic. Začelo se je z razdeljevanjem hrane po domovih, pakete za naš okoliš sta pripeljali kar k nam domov, skupaj s seznamom, komu so namenjeni. V tistem času smo pomagali tudi beguncem, ki so prihajali v Slovenijo z vojnih območij nekdanjih jugoslovanskih republik,« se spominja sogovornica iz Polja pri Vodicah.
Pomoč družinam in posameznikom v obliki hrane zdaj izvajajo v prostorih Karitasa v pastoralnem domu v Vodicah. Pri tem so dejavne predvsem mlajše prostovoljke, doda Stanislava Fujan, vesela, da se je krog sodelujočih v zadnjem obdobju precej povečal in pomladil. Na začetku je bilo od štiri do pet prostovoljk, kasneje okoli deset, v zadnjih letih pa je število naraslo na 25, pojasni. Med njihovimi rednimi aktivnostmi so tudi obiski starejših, invalidov in bolnih. »Obiščemo jih več kot dvesto, pred veliko nočjo in božičem običajno s skromnim darilom, pred binkoštmi pa z vabilom na vsakoletno srečanje s sveto mašo, druženjem in pogostitvijo, ki v naši župniji poteka na binkoštno nedeljo popoldne. To so trenutki, ki krajanom veliko pomenijo. Razveselijo se že samega obiska, hvaležni so, ko jim nakloniš svoj čas in pozornost. In tudi nas, prostovoljke, osrečujejo topli medsebojni odnosi,« poudari.
Letošnja občinska nagrajenka je bila aktivna tudi pri drugih dejavnostih. »S svojo pozitivno naravnanostjo je povezovala ljudi ter spodbujala sodelovanje med različnimi generacijami in društvi,« poudarja pobuda za priznanje. Med drugim je bila dejavna na področju gasilstva, ki predstavlja pomemben steber družbenega življenja v občini Vodice. »Mož je bil gasilec že od mladih let, jaz pa sem se v Prostovoljno gasilsko društvo Polje včlanila po poroki,« je pojasnila. Kot gasilka veteranka je z društveno ekipo sodelovala tudi na tekmovanjih. Prej, je dejala, niti ni bilo časa za to.
Izučila se je za prodajalko, vendar je večji del svoje delovne dobe soustvarjala dolgoletno tradicijo družinske obrti pečarstva in izdelave pečnic, ki jo je pokojni mož Stanislav prevzel konec šestdesetih let. »V tistem času krušne peči niso bile moderne. Nadomeščale so jih termoakumulacijske peči, vse bolj se je uveljavljalo centralno ogrevanje, zato je bilo pečarstvo nekako v zatonu. Mož je celo pomislil, da bi pustili obrt. Meni pa se je zdelo prav, da kljub vsemu vztrajamo.« Delo je sprva v celoti potekalo ročno in v prvi fazi deloma tudi z nogami glede na to, da je glino za izdelavo pečnic treba dobro pregnesti. »Zelo pomembno je tudi, da odstraniš vse primesi, na primer kamenčke, iglice, korenine. Čista glina je osnova za izdelavo kvalitetnih pečnic, sicer glazura lahko odpade,« je pojasnila. S stroji so si v njihovi delavnici začeli lajšati delo, ko je v osemdesetih letih znova vzklilo zanimanje za peči in kamine.
»Volja človeka drži pokonci. In pomembno je, da pri tistem, kar delaš, napreduješ,« meni Stanislava Fujan. Po upokojitvi, ko se je obrti posvetil sin Boštjan, se med drugim rada odpravi na sprehod v okolici doma in si vzame čas za branje. »Knjige me bogatijo,« se nasmehne.