Hiša še vedno stoji, a ni več dom

»Na robu Javornika, kjer se pobočje strmo spušča proti Črnemu Vrhu, stoji kamnita hiša s številko Strmec 6. Postavljena je na čistini, ki se v dolžini ene večje njive za silo poravna. V njej so od leta 1950 do 1985 živeli Hladnikovi. Enajst otrok je tam odraslo v razmerah, ki si jih dandanes težko zamišljamo. Divjo lepoto kraja, kjer še stoji njihova domačija, so uzrli kasneje, pravijo. Ko ni bilo več treba vsak dan h nogam v vaško šolo, ob nedeljah pa v cerkev.«

Tako začenja knjigo Ledene rože iz Strmca Natalija Šimunovič, violistka in doktorica glasbene pedagogike, a zadnja leta tudi – in čedalje bolj – pisateljica. Po več romanih za mladino in odrasle je najnovejša knjiga (izšla je pri Založbi Bogataj) epska zgodba o družini Hladnik, ki vsebuje devet pričevanj od skupno enajstih otrok – med njimi je tudi avtoričina mama Albina.

»Kot na pol udeležena opazovalka iz razdalje ene generacije sem hotela pripovedi matere, tet in stricev strniti v zgodbo, ki bo današnjemu bralcu osvetlila razmere v tistih časih. Pa ne le to. Zdelo se mi je, da bi lahko združene pripovedi razkrile skrivnostni obraz prebivalcev odročnih krajev, ki so morali kot otroci premostiti marsikatero oviro, ki je v dolini ni,« o razlogih za nastanek knjige pripoveduje avtorica. Knjiga je nastajala dolgo, skoraj štiri leta, in kar štirje pričevalci je niso prijeli v roko, saj so umrli, preden je izšla.

V knjigi imajo osrednjo vlogo prav pričevalci; avtorica pravi, da je kot pisateljica v knjigi stopila korak nazaj. »Sprva so bili malo sramežljivi, občutek so imeli, da nimajo ničesar zanimivega povedati. Nekateri so zelo pišoči in je bilo treba njihove pripovedi celo krajšati in osredotočiti, da niso preveč zašli stran od domačije. Spet drugi so bili že utrujeni od življenja, v resnici so mi spomine na odraščanje zaupali v svojih zadnjih dneh ... Nekateri so spomine sami zapisali, druge sem posnela, njihovo pričevanje nato zapisala in jih seznanila z napisanim. Potem so se običajno spomnili še, kaj bi dodali, česa naj raje ne vključim, se je zgodilo tudi, da so ob napisanem potem dodali še nekaj ključnega, kar se je ob prvem pripovedovanju izmuznilo.«

Ponosni na knjigo spominov

Kot pravi sogovornica, so ta spominjanja pričevalce peljala tudi po kakšni notranji pokrajini, ki se je zarasla s plevelom, ne le z rožnim vrtom. »Terapevtski korak je bil to, za vse, se mi zdi. Odnosi so se poživili, sem in tja trčili en v drugega, sami vase, a ob izdaji ni bilo nikakršnih nesoglasij, nobene zamere. Lahko bi rekla, da so vsi s ponosom prijeli v roko knjigo spominov. Še več, nekateri pričevalci prihajajo tudi na predstavitve knjige in na njih s publiko delijo zgodbe svojega odraščanja,« je zadovoljna avtorica.

Natalija Šimunovič z Zgoše je violistka in doktorica glasbene pedagogike, a zadnja leta tudi – in čedalje bolj – pisateljica. / Foto: Tina Dokl

A kot je v spremni besedi napisala Saša Dragoš, se knjiga lahko bere ne samo kot družinska zgodba, ampak tudi kot domoznanska pripoved, branje o življenju v Strmcu v za danes nedojemljivih razmerah. S tem se strinja tudi avtorica.

»Spomine pričevalcev beremo tudi kot zgodovinski okvir, v katerem življenja pišejo politična, verska in gospodarska ozadja. Tudi zato je knjiga dragocen vir podatkov o ljudeh, ki so prebivali v okolici Črnega Vrha nad Idrijo.«

Kako pa je Strmec zaznamoval njo, »vnukinjo« v knjigi? »Strmec je v meni zelo globoko, zelo pomembno je oblikoval mojo osebnost. Prav zato sem hotela, da dobi svojo knjigo. Ker si zgodba velike družine, ki je odrasla v trdih razmerah, zasluži, da jo cenijo in povedo njeni potomci. Sprašujete, koliko je Hladnikovega v meni. Zagotovo kaj, a tega ne morem sama oceniti, niti se ne sprašujem. Morda klanec. Vedno imam občutek, da moram nekam priti, in to nujno navkreber, nikakor po ravnem in lepem terenu … če se malo pošalim.«

Navsezadnje je ostala sama

In kaj je s hišo Strmec 6 danes? »Prav včeraj sem jo obiskala. Ni pokazala prav prijaznega obraza. Sprehajala sem se tam in morda prvič doživela, kako malo ponuja temu, ki hoče od nje živeti. Bilo je vlažno, temno, vse zaraščeno, kot bi mi hiša hotela reči: No, pa si ozdravljena romantične zablode, da je bilo gor sanjsko lepo. Tako sem namreč z otroškimi očmi videla hišo na robu gozda, visoko, daleč stran od vseh drugih. Ja, morda pa sem morala res izdati to knjigo, da sem ugotovila, da je za ljudi, ki so v njej prebivali, pomenila hudo življenjsko preizkušnjo. Četudi jo je očka zgradil z lastnimi žulji in zavedanjem, da dela nekaj dobrega za številno družino, četudi se je iz nje slišal smeh enajstih razigranih otrok, je hiša ostajala trdo in neizprosno zatočišče. Tisti, ki so se tam rodili, so morali po znanje, po hrano, k zdravniku, v cerkev, v službo, po potrditev, po moža in ženo vedno daleč, daleč stran od nje. Navsezadnje je ostala sama. Še vedno stoji na svoji skali, a glasovi, zaradi katerih je bila dom, so se preselili drugam.«