Rad pripomorem družbi

Cene Prevc, gostinec, ki skupaj z ženo vodi kavarno in slaščičarno Homan v Škofji Loki, standup komik, nekdanji smučarski skakalec, letošnji akter dobrodelne akcije Dežela junakov ... Zaposlen je od jutra do večera. Ko sva se dogovarjala za srečanje, je najprej predlagal ob šestih zjutraj. »Vstajam zgodaj, budilka običajno zazvoni ob 5.30, v Homanu sem ob šestih. Takrat se začne delo v slaščičarski delavnici in z ženo usklajujeva urnik. Poleg tega je nekje do osmih še vse bolj umirjeno in to so redki trenutki, ko lahko še v miru rešiš kakšno stvar,« sva ob osmih zjutraj začela pogovor.

Ste že od nekdaj jutranji tip?

Če bi moral oceniti sam sebe, ne vem, ali bi rekel, da sem toliko jutranji tip, kot da rad vidim, da zgodaj vstanem, da imam že zjutraj nekaj od dneva. Jutranja tišina, jutranji zrak in razgledi so eni najlepših trenutkov, ki ti jih lahko ponudi narava. Res pa je, da zaradi vsega, kar sem si zadal, pogosto ne grem spat prav zgodaj. In ko spanja primanjkuje, bi telo še malo potegnilo.

Vaš življenjski tempo je torej povsem drugačen, kot je bil v času, ko ste bili smučarski skakalec?

Malo se pohecam, da je ena največjih razlik med takrat in danes prav počitek. Pri vrhunskem športu je bil počitek ena ključnih stvari. Pomembno je bilo, da si na trening prišel spočit. Danes pa te naslednje jutro nihče ne vpraša, koliko si spal. Pomembno je samo, ali je delo narejeno.

Je to bolj naporno?

Vsaka stvar, ki jo želiš pripeljati na konkreten, nadpovprečen nivo, zahteva svoj čas in trud. Zato težko rečem, da je nekaj bolj naporno od drugega. Vrhunski šport zahteva ogromno dela na sebi, treningov, da prideš do vrhunske pripravljenosti. Vsaka stvar terja svoj trud. So dnevi, ki so nekoliko bolj naporni, predvsem zato, ker si sam dovolim, da ne delam samo ene stvari, ampak jih počnem več hkrati.

Se vsega lotevate z veseljem?

Ne. So stvari, ki se jih lotiš zato, ker si se v preteklosti odločil, da jih boš pripeljal do konca, in ker vanje verjameš. Če bi bilo vse samo rožnato, bi bil svet kar dolgočasen, ker bi nam to postalo normala. Potrebuješ tudi dneve, ko je kaj težje narediti, da potem ceniš tiste, ko ti je lepo.

Poseben pečat je letos pri vas pustila dobrodelna akcija Dežela junakov. Kako danes že malo z razdalje gledate na deset dni kolesarjenja s kvadrociklom, v katerih ste spoznali veliko »nevidnih junakov«?

To so bili res polni dnevi, ki človeka napolnijo z lepim. Akcija Dežela junakov se je začela z enim posameznikom, Miho Deželakom, ki je bil na začetku res velik junak, ki je šel čez celo Slovenijo in začel vse skupaj. V vseh teh letih je akcija prerasla eno osebo. Obstala je zaradi cele skupnosti, ki je nastala okoli nje, zaradi društev, šol, vseh ljudi, ki si vzamejo čas, pridejo, pozdravijo in pošljejo tudi sporočilo, zaradi česar lahko potem na koncu pridemo do tako veliko zbranih sredstev. Junak je zame človek, ki v svojih dejanjih in razmišljanju ne postavlja sebe na prvo mesto, ampak daje prednost sočloveku. Ta akcija obstaja zaradi vseh teh junakov, ki so okrog nas. Med potjo smo jih srečali veliko, posebej bi omenil gospoda, ki nam je dal v skrinjico ... mislim, da osemsto evrov. V pogovoru nam je povedal, da se zaradi lastne izkušnje čuti osebno povezanega s takšno akcijo. Najbolj pa me je presenetilo, ko je povedal, da je po poklicu smetar, torej je prispeval več kot polovico svoje mesečne plače, da bi pomagal drugim.

Praktično ves dan ste bili obdani z ljudmi, časa za svoj mir ni bilo. Ste radi v družbi?

Težko se najdem v besedah, da sem rad v družbi. Rad pa pripomorem družbi. Ljudje, ki me poznajo kot javno osebnost, si verjetno ne predstavljajo, da najbolj pogrešam, da bi v življenju našel čas, da bi se lahko zaprl v nek raziskovalni laboratorij, bil sam s številkami in informacijami ter v tišini poskušal kaj premakniti. To je tisto, kar trenutno najbolj pogrešam pri svojem načinu življenja. Tako kot vsako socialno bitje sem rad v družbi, ni pa to tista primarna stvar, zaradi katere se lotiš sodelovati v takšni akciji.

Deset dni na kvadrociklu je bil gotovo tudi velik telesni izziv.

Nikoli nisem kaj veliko kolesaril. Po mojem sem v teh desetih dneh naredil več kilometrov kot prej v celem življenju. Delajo povsem druge mišice, zato je bil to res kar izziv. Ob tem pa se zavedaš, koliko je pripravljena vložiti tudi ekipa, ki je okoli tebe. Zato se niti nisem toliko ukvarjal z vprašanjem, ali mi bo uspelo. Vedel sem, da imam okoli sebe podporo in da bomo vsako težavo rešili skupaj in prišli do cilja.

Akcijo ste začeli v Železnikih, v svoji domači občini. Je bilo to nekaj posebnega?

Pri načrtovanju trase smo veliko razmišljali, kako jo čim lepše povezati. Ker sem bil jaz tisti, ki je kolesaril, in ker je akcija za otroke, smo se odločili, da gremo na lokacijo, kjer sem odraščal. Zato se je začela na domači osnovni šoli v Železnikih. Nato smo imeli še eno gorenjsko etapo. Zelo sem bil vesel, da se je zaključila točno tukaj pred Homanom.

Ustavili ste se tudi v Planici, kjer ste imeli več izzivov. Znova ste skakali, a na manjših skakalnicah. Je bilo zahtevno?

Manjša ko je bila skakalnica, večja je bila težava, kar je bilo tudi videti. Opreme nisem menjal, kar pomeni, da sem skakal z istimi smučmi kot na letalnici, ki imajo drugače nastavljeno težišče. Poleg tega imam v glavi skoke na večjih skakalnicah, ko se veliko bolj odrineš na smuči, in ne v zrak, kot je to na manjših. Spomin v moji glavi je naredil svoje in prva dva skoka sem v zraku kar konkretno zamahal z rokami, ne vem, ali že kdaj v življenju toliko. Me je bilo kar malo strah. Pri zadnjem skoku na 80-metrski skakalnici pa sem že užival.

Pogrešate kaj ta občutek v zraku, adrenalin?

Adrenalin je hormon stresa. Pojavi se, ko se telo znajde v nevarni ali neznani situaciji. Za smučarske skakalce skok na 120-metrski skakalnici ni več takšna situacija. To sploh ni več adrenalinsko početje. Prav zanima me, ali bi kdaj izmerili, koliko adrenalina med skokom na 120-metrski skakalnici sploh še dobijo vrhunski skakalci. Velikanka je že druga zgodba, ker je le nekajkrat v letu. Ker imam toliko stvari, ne razmišljam, da bi pogrešal kar koli, še najbolj pogrešam kakšno uro spanca več.

V akciji ste zbrali skoraj 1,4 milijona evrov. To je izjemen znesek.

Smešno je, kako hitro zaokrožujemo. Zbranih je bilo 1.379.263,12 evra. Do 1,4 milijona evrov manjka še 21 tisoč evrov, kar je za marsikoga veliko. Po koncu akcije si čisto psihološko rečeš, da smo znesek v primerjavi z lani za nekaj malega povečali, potem pa ugotoviš, da smo ga za 130 tisoč evrov. To je velika razlika. Vsako leto je akterjem uspelo akcijo še nadgraditi, zato sem predvsem vesel in pomirjen, da nam je tudi letos uspelo narediti korak naprej in nadaljevati ta trend.

S temi sredstvi bodo na morje peljali več tisoč otrok iz socialno šibkih družin. Kako pa ste vi in morje?

Znam preživeti brez njega. Sem v obdobju, da mi skoraj več pomeni narediti kljukico pri kakšni drugi stvari, kot pa iti za nekaj dni na morje. Pridejo pa seveda trenutki, ko moraš glavo malo odklopiti, da lahko potem normalno deluješ naprej. Eden glavnih razlogov, da sem privolil v sodelovanje v akciji, je bilo, da je že zdavnaj presegla peljati otroke na morje. To je sicer osnovni moto, ki bo ostal še naprej, a v resnici se v stavku, da peljemo otroke na morje, skriva veliko več. Izmed vsega bi poudaril nekaj drugega: če otrok odrašča v težkih finančnih razmerah, zraven morda še ob psihičnem ali fizičnem nasilju ali v kakšni drugi stiski, mora pogosto prehitro odrasti. Ko ga za sedem ali deset dni umakneš iz takšnega okolja, ga pelješ na morje, kot rečemo, dobi možnost živeti bolj normalno življenje. Takrat lahko spozna, da to, kar doživlja doma, ni nekaj normalnega. Da ima tudi sam pravico do lepšega življenja. Te iskrice, ki jih ti otroci odnesejo domov ... – to je tisto glavno. Prav te so bistvo vsega, kar ta akcija predstavlja: najti otroke, ki živijo v res težkih družinskih razmerah, in jim pokazati, da tudi zanje obstaja lepši svet.

Vas bomo prihodnje leto spet spremljali v tej akciji?

Tega še ne vem. Vedno pa poudarim, da bo akcija zagotovo živela naprej. Postala je tako velika skupnost, da bo šla svojo pot ne glede na vse. Ko te Dežela junakov enkrat prevzame, ostajaš zraven za vedno. Za odločitev, ali bom v takšni vlogi kot letos, pa mora miniti še malo časa.

Do takrat pa bo vaša glavna vloga verjetno gostinec. Ste zadovoljni z dosedanjo potjo pri Homanu?

Na kratko lahko rečem, da sem zadovoljen, kar ustvarjam. Ne smemo pa zaspati. Še zdaleč ne mislim, da je vse narejeno. Vidim ogromno stvari, ki jih lahko izboljšamo, nadgradimo, da vsakemu gostu ponudimo še več od tega, kar je pričakoval, da od nas vsak odide zadovoljen.

Kaj pa Cene kot standup komik?

Trenutno bi rekel samo: pustimo se presenetiti. Kratkoročno nimam veliko povedati. Zadnji dve leti s predstavo Janezi sta bili zame predvsem velika šola. Naučil sem se ogromno stvari in mislim, da je bila to najboljša kilometrina za naprej. Lahko pa že zdaj povem, da bomo tudi letos prvi konec tedna v decembru znova pripravili večer v Tivoliju. Ljudje si ta termin že lahko rezervirajo, če se želijo z nami znova nasmejati. Kako točno bo z mano v prihodnosti, se bo pa videlo.

Ne nazadnje pa ste tudi mož. Se dovolj posvečate tej vlogi?

Ne. V zadnjih dveh letih sem marsičemu rekel da. Življenje je prineslo veliko različnih stvari in doma je predvsem žena tista, ki drži vse skupaj. Nosi velik del bremena, poskrbi za ogromno stvari in marsikaj reši, da lahko jaz počnem toliko različnih stvari.