Izkoriščali so me!

Gaber je še pri dobrih osemdesetih klen možakar, ki še ne misli na upokojitev ali brezdelje. Vsako jutro, petek ali svetek, vstaja ob petih, k počitku pa leže ob pol desetih. Zadnjih nekaj let je edino razkošje, ki si ga privošči, pol urice miru po kosilu.

»Pa da začnem na začetku, ker drugače moje zgodbe ne boste razumeli,« mi je dejal, ko sva sedla v senco pod mogočni kostanj k pogovoru.

»Ata in mama sta imela samo mene, kar je bilo za povojni čas precej nenavadno. V družini, v kateri sem prijokal na svet, smo skupaj živeli še mamini stari starši, njena sestra, ki je bila malo uboga, in očetov brat. Življenje ni bilo lahko, saj je država z davki in dajatvami držala kmeta pošteno za vrat. Vseeno so si domači privoščili veliko razkošje: poslali so me na avtomehanično poklicno šolo v želji, da bi znal popravljati star traktor, ki ga je z muko in težavami kupil oče. Kmalu sem moral oditi v JLA, kar je bilo za domače čast, zame pa izguba časa. Zaradi deda, ki je bil prvoborec, smo bili namreč precej zavedni.

Prav na dan vrnitve iz JLA so tudi mene doma pričakali obiski. Prišla je mamina sestra Angelca, ki je sicer živela v Clevelandu. Z možem sta imela velikanski rastlinjak, kjer sta gojila zelenjavo in nekaj rož, za kar je bilo treba ves čas skrbeti – in to je bil tudi razlog, da je mož ostal doma. Tudi onadva nista imela otrok. Beseda je dala besedo, predlagala je, naj pridem za kakšno leto k njima. 'Če boš priden in primeren, se lahko zgodi, da prepiševa premoženje nate,' je rekla. Takoj ko je stekla beseda o denarju, so moji domači pozabili na partizanske 'vrednote', ki so med drugim govorile, da so Američani kapitalistične barabe in izkoriščevalci.

Začelo se je mukotrpno zbiranje dokumentov in čakanja na potni list. Angelca, ki je imela ameriško državljanstvo, je uredila priseljensko prošnjo, jaz pa sem nestrpno čakal na potni list, opravil zdravniški pregled in odšel na razgovor v Beograd. Čez devet mesecev, toliko časa je vse skupaj trajalo, sem z migrantskim vizumom odpotoval v ZDA. Z manjšim kovčkom v roki sem se z nočnim vlakom najprej odpeljal v Beograd. Tam sem potem prvič v življenju sedel v letalo, Pan Amov boeing 707. Preko Frankfurta smo leteli v New York. Potovanje je trajalo dan in pol. Zaradi pomanjkanja spanja in strahu pred letenjem sem bil zelo utrujen, a tudi poln adrenalina. Če bi vedel, da jim je bilo doma že žal, da so mi dovolili oditi, bi bilo veselje še večje!

Tetin mož je dobro govoril angleško. Kar se tiče odnosa do dela, pa je bil še hujši od mojih staršev. Po mojem je o delu sanjal še ponoči. Komaj mi je dovolil, da sem ob prihodu malo prigriznil, že mi je ukazal, naj grem z njim v rastlinjak. Imel je dva. Ko sem stopil vanj, nisem videl do drugega konca. Enega je ogreval s parnim kotlom na premog, drugega pa že z zemeljskim plinom. Dal mi je kombinezon in škornje in že sem se pridružil skupini delavcev. Delo je bilo težaško, v rastlinjaku je bilo vroče in zatohlo. To niso bili časi, ko bi nosili plastenke z vodo za pasom! Tudi dovoljenja, da stopim do pipe in si jo natočim v kozarec, nisem dobil kar tako, četudi sem bil 'ta domač'. Ob štirih je teta prinesla malico oziroma kosilo. Po jedi ni bilo počitka, delali smo še vse do teme. Tako je bilo dan za dnem. Portoričani so dobili plačo enkrat tedensko, stric in njegov brat, ki je bil solastnik, sta jim plačevala 1,35 dolarja na uro. Ne morem povedati, kako sem bil razočaran in žalosten, ko sem slišal, da ne dobim nič, ker sem tako in tako 'ta domač' in bo nekoč, ko njiju več ne bo, vse moje.

Ko sem teti omenil, da to ni pravično, je šla pokonci: 'A si pozabil, da sem ti letalsko vozovnico jaz kupila?' Očital sem ji tudi, da nimam niti toliko denarja, da bi si kupil nove nogavice in spodnje perilo. In kaj je storila uboga skopuška reva? Dala mi je nekaj stričevih kosov, že vse pozašito in sprano. Marsikateri večer, ko sem zlezel v posteljo, so mi tekle solze, pa ne le zaradi utrujenosti, ampak tudi zato, ker so me tako bedno izkoriščali. Če se čez kakšno leto zvezde ne bi poklopile na precej drugačen način, bi tudi sam začel verjeti, da so Američani eni navadni kapitalistični izkoriščevalci.

Med stalnimi odjemalci paradižnika, solate in kumar je bil tudi nek trgovec iz predmestja Clevelanda. Včasih je prišla po naročeno njegova žena, ki je bila po rodu Hrvatica. Ko sem ji nekoč pomagal nositi gajbe na poltovornjak, me je vprašala, od kod sem in kaj sem po poklicu. Ko sem ji povedal, da sem naredil avtomehanično šolo, so ji zažarele oči. Dejala je, da njihov sosed, ki ima avtomehanično delavnico, že nekaj časa išče nekoga, ki bi imel vsaj malo znanja. Iskreno sem ji povedal, da bi se z veseljem zaposlil pri njem. Z veliko razumevanja me je pogledala in prikimala. Ni bila neumna, vedela je, kako me stric in teta izkoriščata. Ko je čez kakšen teden ponovno prišla, mi je rekla, da je vse dogovorjeno. Da naj grem po svoje stvari in jo počakam pri bencinski črpalki. Ni se hotela zameriti stricu, čisto sem jo razumel. Izmuznil sem se do sobice, ki sem jo delil še s tremi drugimi, pobral svoje stvari v kovček ter stricu in teti brez pozdrava obrnil hrbet. Niti malo me ni pekla vest, niti malo!

No, tudi pri Paddyju, tako se je avtomehanik imenoval, ni bilo vse kot v raju. Dela je bilo veliko, a je bil lastnik prijazen, tudi pri hrani ni bil skop. Na začetku mi je plačeval kraljevskih 2,25 dolarja na uro, kasneje, ko je ugotovil, da nisem neumen in da sem mu koristen, pa sem dobival že skoraj štiri dolarje na uro. Prvič po dolgem času sem se počutil kot človek, ki ima lepši jutri tik pred nosom!«