Fotografija je simbolična. / Foto: Nik Bertoncelj
Fotografija je simbolična. / Foto: Nik Bertoncelj
To čustvo nama uniči prenekateri dan in noč. Včasih tli v enem, drugi pa ve, da je nekaj narobe. Kako to vemo: npr. ona bolj hitro hodi po dvorišču, on namršči obrvi, posode bolj trdo prestavlja po pultu, on preklinja, njo motijo malenkosti, on se jezi na politike … spet drugič eden utihne in se noče pogovarjati, potegne se v svoj svet, in namesto da bi jezo izrazil, vsaj povedal, kaj ga moti, v sebi premleva vse mogoče scenarije. Jeza ima več možnih vplivov na najin odnos. Lahko naju oddalji za nekaj časa. Pogosto pa se zgodi, da se eden umakne pred jezo in to drugega še bolj razbesni. En posmeh pa je lahko kaplja čez rob. Takrat se začne ples besed obtoževanja, sulice in kopja letijo v obe smeri. Ko je te jezne energije preveč, se eden umakne.
Ali lahko midva zavestno pravočasno ukrotiva to jezo? Običajno da. Najprej morava skupaj ugotoviti, da se med nama nekaj zgodi, kar povzroči vedno isti krog izbruha jeze. Če ne bova nič ukrepala, se bo ta dinamika ponavljala do truge enega od naju. Učinkovito, vendar je to izredno težko. Eden od naju naj vzdigne roko, naslovi, da se je spet isto zgodilo in naj povabi drugega v dolg objem. Če jeza še ni izbruhnila v vsej svoji moči, objem ustavi njen naval.
Druga možnost je, da se drug od drugega umakneta. Vsak v svoj prostor. Se usede in se zave, da sedi. Da ga stol podpira. Da je nošen in da so pod njim tla. Tri minute. Nato naj si vzame še 3 minute in počasi počasi pogleda okoli sebe. Naj prostor preko pogleda pride do njega. Počasi ozavesti različne predmete okoli sebe, različne barve, različne oddaljenosti predmetov in naj s počasnim pogledom poboža en rob v prostoru. Vmes naj zavestno počasi izdihuje. Naj podaljša izdih. To ga bo pomirilo. Nato bo pogovor o problemu verjetno lažje stekel. Tako ne bosta potrebovala več dni, da se spet prebudi hrepenenje po drugemu.
Zakaj se včasih tako zelo razjezimo? Včasih se jeza prelevi celo v bes in gnev. Kolikor hitrejša in večja je jeza, toliko večja je bolečina za to jezo. To je zelo očitno, ko umik drugega spremeni jezo prvega v bes. Človek, ki se v intimnem odnosu tako hitro in močno razjezi, bi v resnici rad povedal: »Ne odhajaj. Ne zapusti me. Potrebujem te. Ostani tu!« Bolečina zapuščenosti, zavrženosti, osamljenosti je prevelika. Zato se je lažje jeziti kot pa ponovno začutiti svojo samoto in nevrednost.
Jeza sama po sebi ni sovražnik najinega odnosa. Pogosto je le glasnik bolečine, strahu in hrepenenja po bližini. Največja nevarnost ni v tem, da se razjeziva, temveč da v jezi izgubiva drug drugega. Ko se naučiva pravočasno ustaviti, umiriti in prisluhniti temu, kar se skriva za jezo, lahko odkrijeva: za najino jezo se pogosto skriva prav tisto, kar si oba najbolj želiva – biti slišana, sprejeta, ljubljena in povezana.