Kaj pa, če

Pišemo o notranjem, tihem doživljanju sebe. Vsak dan in noč smo sami s seboj. Del tega je tudi moja ustvarjalnost, udejanjanje talentov, ki so mi bili dani, odnosi z drugimi, moja upanja za prihodnost, spogledovanje z minljivostjo, iskanje stika s Presežnim v sebi. Tako veliko delov sebe lahko odkrivam, ko se umirim in raziskujem, kaj vse je v meni. In to lahko delam samo sam in v tem sem svoboden. Kaj, če v meni živi več delov mene? Kateri je dominantnejši? Zakaj? Kaj lahko zavestno obvladujem in česa ne? Ali to lahko sam izbiram ali ne? Ali tudi tu delujejo neki zakoni? Ali je nad vsem duhovnost? Ali sem pogojen s svojo zgodovino? Ali me določa moj trdni pogled v prihodnost?

Vsakdanjik preživljam ob ljudeh, ki raziskujejo samega sebe. Vse z namenom, da bi bilo življenje znosnejše, prijetnejše, da se prekinejo tiha in vedno prisotna notranja stanja (nespečnost, tesnobe, boleči občutki, npr. zavrnitve, neslišanosti, nepovezanosti z zakonskim partnerjem, nerazrešeni odnosi z otroki …). Razumemo, da se je včasih treba odmakniti od teh stanj. Žal pa ugotavljam, da to veliko ljudi dela skoraj vse življenje. Kaj pa, če to delamo zavestno? Našteli smo že, kako: preveč dela, preveč alkohola, ekranov, preveč nakupovanja, preveč športa, preveč razmišljanja, preveč duhovnosti. Včasih pa pride do samodejnega zaščitnega odziva živčnega sistema in psihološke obrambne mehanizme pred bolečini spomini in groznimi občutki v nas. Človek ne beži zavestno pred bolečino, ampak se njegov sistem samodejno odmakne od nje, ker je doživljanje premočno ali preveč ogrožajoče.

Panični napadi. Če smo zdravstveno preverjeni in če panični napadi prihajajo iznenada, je smiselno pogledati, kaj imamo v sebi, kar sproža panične napade. Čeprav je čudno brati, nas panični napadi ščitijo pred še hujšimi vsebinami v sebi. Takrat je nujno najprej stabilizirati telo.

Odklop (strokovno disociacija). Preprosto nehamo čutiti, kar je preveč boleče in ogrožajoče. Pademo v »normalno« stanje in živimo, delamo naprej. Na zunaj je videti vse običajno, pogosto se pa zgodi, da ljudje šele na terapijah ozavestijo, da to počnejo. Najpogosteje to opazijo, ker jim telo zamrzne. Ali pa telo otrpne, okamni, ne morejo premakniti rok ali nog. Lahko se tudi zagledajo v daljavo, utihnejo in padejo v mini trans.

Zelo pogosto pa se zaščitimo (nehote, seveda) s tesnobo. Običajno jo čutimo v zgornjem delu telesa. Pritiska, stiska, včasih peče. Običajno bolj na široko in na površju. Včasih gre v globino. Tam je in nas ne spusti naprej. Ne gre stran in boli. Pa vendar jo je moč odstraniti in se približati tistemu, kar je za njo. Tisto nas čaka, da pridemo tja.