Kot ne na »tri pa pol«

Bernardka je pred kakšnim mesecem dopolnila devetdeset let. Ženske v njenem rodu so vse dočakale visoko starost, zato upa, da, bo Bog tudi njej namenil dolgo življenje.

»Pa da ne boste mislili, da pazim, kaj jem! Sploh ne! Po kosilu zmeraj popijem en šnopček, da pomaga moji prebavi,« se zasmeje, ko me sprejme na pragu.

Kar sta se s sinom na smrt skregala, se je preselila v tako imenovano staro hišo. Pravi, da je življenje v njej bolj kot ne na »tri pa pol«, a je bolje tako, kot pa da bi tistega »lenuha« gledala, kako ni za nobeno rabo.

»Pred kakšnimi tridesetimi leti se je vrnil domov sredi noči. Padel je pred menoj na kolena in me med jokom prosil, naj ga sprejmem nazaj, ker ga je žena nagnala. Četudi sem vedela, da ga je upravičeno, saj ga je morala reva vzdrževati, ker ni v nobeni službi zdržal več kot nekaj mesecev, sem se ga usmilila. Kmalu se je razčeperil po hiši, kot bi bila njegova. Na srečo je sem in tja našel kakšno žensko, da je za nekaj časa izginil izpred mojih oči, a kaj, ko se je zmeraj vrnil. Danes, ko jih ima že skoraj sedemdeset, ga nobena več ne mara. Nekoč je stopil predme in zahteval, naj mu dajem pol pokojnine. Pa sem rekla ne. Takrat me je udaril in nato še boksnil v prsi. Poklicala sem policijo. Žal so ga samo malo prestrašili, ukrepali pa niso nič. S hčerko sva šli na CSD, tako da ima zdaj prepoved približevanja ali kako se že tistemu reče.

V stari hiši lahko vsaj mirno spim, ne da bi me bilo strah, kdaj ga bom sredi noči zagledala poleg postelje, kako bulji vame. Z možem sva imela pet otrok, res ne vem, zakaj se je ravno on izpridil. Vse sva vzgajala približno enako. Včasih ko kaj brkljam po vrtu, razmišljam, zakaj je takšen. Še sreča, da nima otrok …«

Obiskala sem jo ravno na dan, ko je nabrala polno vrečko kopriv. Nekaj jih skuha za omako, ki ji skupaj s pire krompirjem zelo tekne, preostanek pa posuši, da si lahko pozimi kuha čaj.

»Zmeraj jih nabiram brez rokavic. Pravijo, da so koprive zelo zdravilne, saj odganjajo revmatizem. Bo že držalo, saj ga nista imeli ne mama in ne babica. Čaj je pa odličen za ledvice! Zelišč imam tudi na vrtu precej. Moja mama je bila zelo razgledana ženska. Spomnim se, kako so se ji na vasi smejali, ker smo bili otroci na pomlad ves čas zeleni okoli ust zaradi kopriv, ki smo jih jedli dan za dnem. Moj mož jih ni maral, zato sem jih bolj poredko postavila na mizo.«

Pred leti so jo povabili na bližnjo osnovno šolo. Menda je bil ravno takrat nekakšen praznik starih staršev. Učiteljica ji je rekla, naj otrokom višjih razredov pripoveduje o starih časih.

»Ne bom pozabila, kako so se mi smejali. Pa nisem bila jezna nanje! Hudovala sem se na učiteljico, ker ni znala vzpostaviti reda!

Pred malo več kot osemdesetimi leti je bilo drugače. Osnovno šolo sem začela obiskovati tik pred drugo svetovno vojno. Od sošolk sem bila za glavo višja. Pri meni so iskale zavetje, če so jim dečki nagajali. Učiteljica Metka je bila pa zelo stroga! V petek in svetek je bila obuta v težke čevlje, ki so bili podobni gojzarjem. Spredaj in zadaj so bili okovani. Kadar je šla po hodniku, se je slišalo comp, comp, comp! Posedli smo se v klopi in položili dlani na mizo. Najprej je pogledala, ali imamo za nohti kaj umazanije, potem je pokukala v ušesa. Vsi smo se tresli od strahu, da bo v njih našla kaj masla. Kdor je pozabil nalogo, jih je dobil s šibo po prstih. Kadar je bila dobre volje, mi je dovolila, da sem na glas prebirala narodne pesmi. Včasih tudi Simona Gregorčiča. Že v tretjem razredu je deklice poučila o menstruaciji. 'Pa da ne boste doma povedale, ker bo potem vse narobe!' nam je zabičala. Žal so potem prišli ponjo vojaki, jo odpeljali v gmajno in ustrelili. Govorilo se je, da zato, ker je eden od Nemcev lazil za njo.

Na istem mestu so kakšen mesec kasneje ustrelili tudi mojstra, ki je popravil mamin italijanski dežnik. Bil je črne barve z lepo oblikovano kljuko. Na več mestih ga je že sama zašila, saj denarja za novega ni imela. Mojster je zamenjal nekaj žic in dežnik je bil kot nov. Bil je zelo zgovoren možak. Rad se je šalil, zato ga je mama rada imela. Verjetno tudi zato, ker je bil ata precej čemerne narave. Vsi smo jokali, ko smo izvedeli, da ga ni več.

Čeprav sem bila takrat še otrok, me ob misli na vojni čas zmeraj stisne pri srcu. Kar naprej nas je bilo strah! Katera koli vojska je potrkala na vrata, vsaka nam je izpraznila shrambo! Vojaki so bili nasilni tudi do žensk. Ni bilo pomembno, koliko so bile stare. Če so kakšno ujeli na samem, se ji ni dobro pisalo. Bile smo tri sestre. Mama nas ni nikamor pustila. Še sreča, da smo imele do šole le kakšnih petsto metrov, do cerkve pa prav toliko.

Kadar so nam pobrali tudi meso, smo jedli v glavnem krompir, repo in zelje. Krompir smo olupili in ga narezali na tanke 'šnitke', potem pa smo jih polagali na ploščo štedilnika. Ko so postale lepo zapečene, smo jih namakali v kislo mleko ali posneto smetano. Kakšna poslastica! Na podoben način smo 'pekli' tudi jabolka in 'prašičje' korenje.

Nekoč je prišlo do streljanja v neposredni bližini naše domačije. Ko je počilo prvič, je mama zaklicala: 'Punce, takoj pod mizo!' Ko je počilo drugič, se je šipa razbila na tisoč koščkov. Krogla pa je prebila steno točno tam, kjer je maloprej stala mama ...«

(Konec prihodnjič)