Nič nisi vredna

»Ko je oče odkril, da mu manjka denar, me je prijel za lase, zbil na tla, in začel brcati. Zlomil mi je več reber, bila sem polna črnic, komaj sem dihala. Malo se je vseeno ustrašil, da je pretiraval …«

Vlasta nadaljuje: »Kadar je bilo doma najhuje, sem dobivala slabe ocene, kar domačim tudi ni bilo prav. Razredničarka je poklicala moje starše, a so ji zabrusili, da so čezme naredili križ, da me bodo tako in tako vrgli iz internata, ker zame ne mislijo več plačevati. Povedali so ji še, da sem ukradla 50.000 tolarjev, kar ni bilo res.

Ko se je postavila zame, je bila tudi ona deležna zmerjanja. A ni vrgla puške v koruzo: najprej je mislila, da se bom lahko preselila v Mladinski dom Malči Beličeve, a ni šlo. S pomočjo Rdečega križa in štipendije so poravnali internat do konca junija. Vmes sem morala iti na pogovor s socialno delavko, kjer sem na dolgo in široko razlagala, zakaj starši tatice niso več marali. Bila sem že polnoletna in brez moči! Med počitnicami sem v neki gostilni za borno plačilo pomivala posodo. Razredničarka mi je potem našla skromno, neogrevano sobico v še nedograjeni hiši pri sorodnikih na Brodu. Ne vprašajte me, kako sem s komaj kaj zimskimi oblačili preživela zimo! Za čuda nisem nikoli zbolela!

Ko sem bil majhna, sem pogosto mislila, da smo takšna družina kot vse druge. Šele kasneje, ko sem se znašla v hudi stiski, pa me je včasih katera od sošolk vzela za kakšen dan k sebi, sem spoznala, da obstajajo družine, kjer ljudje ne kričijo drug na drugega, kjer se ne pretepajo, niti se ne zmerjajo. Zakaj sem bila za svoje starše večna tarča, nisem nikoli izvedela. Z bratom so doma ravnali v rokavicah. Še več: bili so prepričani, da jim on že ni ukradel denarja, da sem samo jaz pokvarjena. Zmerjala in poniževala sta me tudi pred sorodniki.

Po maturi sem se zaposlila, kajti tudi sobica ni bila več brezplačna. Začela sem študirati ob delu, saj so mi na v komunalnem podjetju, kjer so me imeli kar radi, to omogočili. Bila sem vase zaprta, nezaupljiva, bala sem se ljudi. Edino razkošje, ki sem si ga privoščila, je bil nov zob. Prvič sem videla morje pri triindvajsetih, in to v Punatu na Krku. Razredničarka iz srednje šole, s katero sva ostali v stiku, mi je predlagala, naj se kot spremljevalka priključim skupini invalidnih oseb. Prvič v življenju sem se nekako počutila enaka med enakimi. Oni so bili invalidi po telesu, jaz po duši. Počitnice so bile nepozabne tudi zato, ker sem se malo sprostila in ob mladih, za katere sem skrbela, pozabila na lastne težave.

Potem je umrla babičina neporočena sestra. Svoje premoženje (stanovanje v Radovljici) je v oporoki namenila nečakom. Sprva sem želela svoj delež odstopiti drugim, a me je razredničarka pregovorila, da sem si premislila. S težkim srcem sem spet sedla na avtobus in se po več letih ponovno odpeljala proti Gorenjski. V grlu me je stiskalo in molila sem, da staršev ne bom srečala. Res jih nisem, sem pa brata. Bil je zelo drugačen kot takrat, ko sva se nazadnje videla. Ko me je zagledal, je začel takoj oponašati mojo hojo, me zbadal ter izpostavljal moje napake, zlasti oblačila, ki po njegovem mnenju niso bila po modi. Spomnila sem se besed, ki sem jih poslušala, ko sem bila še doma: 'Bodi tiho, pa bo mir v hiši.'

Vsakemu od dedičev je po plačilu vseh stroškov pripadala lepa vsota. Z eno od sestričen sva se dogovorili, da me bo obiskala, ko bo prišla na Vrhniko, kjer sem bivala. Nisem ji hotela povedati, kje živim, zato sva se dobili v nekem lokalu. Izročila mi je tudi mamino pismo, kar me je malo presenetilo. V njem je pisalo, da mi bodo odpustili moj 'greh', če pridem domov in jim prinesem svoj delež dediščine. Nisem vedela, kaj naj storim. Tistih 10.000 tolarjev, ki sem jih nekoč ukradla, je zneslo komaj kakšnih 40 evrov, dediščina pa je bila mnogo višja: 26.000 evrov. Zbežala sem iz lokala, ni mi bilo mar, če je sestrična začudeno gledala za menoj. Sledilo je grozljivo, zelo stresno obdobje. K meni je večkrat prišel brat, a ga nisem spustila naprej. Sama nase sem bila jezna, ker sem dovolila, da me družina najde. Na sklepu o dedovanju so bili, žal, vsi podatki. Tudi moj naslov. Najprej sem se preselila v Logatec, potem v Cerknico, od tam sem se čez kakšno leto ponovno vrnila na Vrhniko, prepričana, da me ne bodo več našli.

Ko sem nekoč zapuščala firmo, kjer sem delala, sem na parkirišču zagledala brata in očeta. Mislila sem, da me bo kap. Takrat sem ugotovila, da ne bom imela miru, dokler jim ne izročim denarja. Prosila sem sodelavca, če me lahko pelje, saj sem se s toliko denarja bala sesti na avtobus. Skupaj z njegovo ženo in mlajšim sinom smo potem krenili na pot. Čudno se jima je zdelo, zakaj me bosta morala počakati v avtu. A ko sta videla, da se tresem kot šiba na vodi, nista spraševala. Mama je pritekla iz hiše in planila proti meni. Dvignila je roko in me udarila, najprej z eno roko, potem pa kar z obema. Sodelavec mi je prihitel na pomoč, njegova žena pa je poklicala policijo. V mami je videl nasilnico, jaz pa le staro žensko, ki me je že vse življenje sovražila.

Policija je naredila zapisnik. Mama je vso krivdo zvalila name, a brez uspeha, saj je sodelavec pričal v mojo korist. Pomagal mi je v avto, saj sem bila tako pretresena, da so se mi noge ves čas zapletale. To je bilo zadnjič, da sem videla kogar koli od domačih. Sledila so leta, ko sem živela še bolj odmaknjeno. Potem pa me je sodelavčeva žena prosila, naj grem z njo na romanje v Lurd. Nisem bila pobožna, a sem vseeno šla. Ob tej priložnosti sem spoznala Janeza, ki je imel za seboj bridko izkušnjo. Povzročil je prometno nesrečo, v kateri je malo manjkalo, da bi njegov sovoznik umrl. Imel je hude travme in psihične težave, pogosto si je želel, podobno kot jaz, tudi umreti. Zbližala sva se, drug v drugem sva si našla oporo. Težkih trenutkov ne morem pozabiti, mi pa pomaga, ker imam ob sebi človeka, ki me razume.«

(Konec)