Naziv uršljanke Ani Vidi Resnik prinaša tudi knjižni prvenec pri Javnem skladu za kulturne dejavnosti oziroma reviji Mentor, ki bo nastal pod mentorskim vodstvom. / Foto: Tina Dokl
Naziv uršljanke Ani Vidi Resnik prinaša tudi knjižni prvenec pri Javnem skladu za kulturne dejavnosti oziroma reviji Mentor, ki bo nastal pod mentorskim vodstvom. / Foto: Tina Dokl
Njene pesmi so prežete z ironijo
Triindvajsetletna pesnica Ana Vida Resnik iz Medvod je 16. oktobra v Slovenj Gradcu postala uršljanka 2026, zmagovalka jubilejnega, 25. Festivala mlade literature Urška. »Trudim se napisati pesem, ki v bralcu res vzbudi neko čustvo, pa naj bo to jeza, veselje, žalost,« o svoji poeziji pravi sogovornica.
Uršljanka je, kot pove Ana Vida Resnik, prvi naziv, ki ga je dobila na pesniškem področju. »Pomeni mi potrditev, da sem na pravi poti in da bodo moje pesmi končno zapustile območje mojega doma.« Državna selektorica Nina Dragičević je v njenih pesmih prepoznala upor prevladujočim jezikovnim strukturam. Resnikova pojasnjuje, da ne piše načrtno z mislijo na upor, temveč iz lastnih čustev: »Ker sem pripadnica ranljivejših skupin, se borim za svoje pravice in v svetu živim avtentično, je to verjetno največji upor proti sistemom, ki ga lahko poleg aktivizma dosežem.« Na to je nakazovala že njena natečajna šifra Sapfična, po grški pesnici Sapfo, saj se identificira kot kvir oziroma LGBT oseba, hkrati pa je na spektru avtizma. Svojo avtentičnost danes izraža tudi z alternativnim videzom, tetovažami in pirsingi. »Ugotovila sem, da se najbolje počutim takrat, ko se oblečem in prikažem tako, kakor se počutim, in ne tako, kakor me družba želi videti.«
Njene pesmi so večinoma prvoosebne, prežete z ironijo in brez odvečnih metafor, saj želi, da so berljive vsakomur in v bralcu vzbudijo močna čustva. K pisanju jo je v srednji šoli spodbudila profesorica slovenščine, pesnica Kristina Hočevar, poleg nje pa jo zaradi izpovednosti, ritma in drznosti navdihujeta še Nataša Velikonja in Anja Zag Golob – vse tri pripadnice lezbične skupnosti. Naziv uršljanke ji prinaša tudi knjižni prvenec pri Javnem skladu za kulturne dejavnosti oziroma reviji Mentor, ki bo nastal pod mentorskim vodstvom. »Moje življenje je tako pestro, da motivacije in inspiracije nikoli zares ne zmanjka.«
Zaradi avtizma in ADHD-ja ima številne ustvarjalne »hiperfiksacije«. Sočasno s knjigo pripravlja svoj prvi avtorski glasbeni album, režira kratke filme, ob koncu maja prihodnje leto pa bo na Metelkovi z Andrejo Gomišček odprla zvočno-vizualno-poetično fotografsko razstavo o mladosti in staranju. Poleg izdelovanja sveč in nakita velik del časa posveča devetnajstim rešenim živalim – morskim prašičkom, zajcem, papigam, kanarčkom in psoma. »Živali sem sprejela kot del svoje rutine in me ohranjajo pri zdravi pameti,« pravi.
Po več napačnih diagnozah je pri 22 letih dobila diagnozo avtizma in ADHD. Danes kot članica društva Aspi in s projektom Via Pozitiva glasno ozavešča o nevrodivergenci in opozarja, da večina žensk diagnozo dobi šele v odrasli dobi, ker se ves čas prilagajajo okolici. Z Občino Medvode se že dogovarja o predavanjih o avtizmu na šolah ter o literarnih večerih v Baru kulture 313,6, s čimer želi v domačem kraju zadržati in povezati mlade umetnike. Čez deset ali dvajset let pa se vidi kot redno objavljajoča pesnica in predavateljica s področja nevrodivergence ter duševnega zdravja, ki bo morda ustanovila tudi lastno organizacijo. A na koncu dodaja preprosto željo: »Da sem srečna, da sem mirna.«