O literarni cenzuri nekoč

Kot je moč razbrati že iz podnaslova, gre za monografijo, v kateri njen avtor literarni zgodovinar dr. Marijan Dović sklene svoje dolgoletno raziskovanje cenzure na Slovenskem. Dović namreč v svojih osrednjih raziskavah že več kot dve desetletji obravnava literaturo in cenzuro, pesništvo razsvetljenstva in romantike, evropski kulturni nacionalizem, nacionalne pesnike in kulturne svetnike, avantgardna gibanja prve polovice 20. stoletja, literarni kanon, sistemsko teorijo in teorijo avtorstva. V monografiji Sočni sadeži prepovedi na več kot 500 straneh, ki jo bogati tudi obilica fotografskega gradiva ter kopij časopisnih zapisov in raznih dokumentov, se sprehodi od Linharta do Cankarja in se osredotoča na to, kako je cenzura vplivala na življenje in delo slovenskih pisateljev, novinarjev, založnikov in gledališčnikov.

Vsebino knjige posredno odraža že naslovnica, na kateri je skladatelj Miroslav Vilhar, ki je bil zaradi političnega članka Frana Levstika, ki ga je ta objavil v njegovem časopisu Naprej, celo zaprt v takratnem ljubljanskem zaporu Žabjek. »Ko gledamo v preteklost celotno literarno kulturo, dobimo nekoliko deformirano sliko, če ne upoštevamo okoliščin, v katerih je posamezna knjiga nastajala,« je ob predstavitvi monografije povedal Dović in dodal, da gre pri tem za vpliv na naše videnje 19. stoletja in s tem tudi interpretacijo besedil tistega časa: »To je namreč formativno obdobje slovenske literature, ki se je vzpostavljala od konca 18. stoletja skozi 19. stoletje, ko se oblikuje moderni slovenski narod in z njo narodova samozavest. Zdelo se mi je smiselno, da to raziskavo zaključim s prvo svetovno vojno.«

Najbolj znane cenzorske zgodbe so bržkone povezane z Jernejem Kopitarjem, ki je bil povezan z dunajskim dvorom, medtem ko so bili trn v peti tukajšnji lokalni pisci. »Cenzura je v tistem času najostreje postopala, ko je šlo za prebujajoči se slovenski nacionalizem. Če se nam zdijo posegi v literaturo nesmiselni, s stališča dvora ni bilo tako,« pove Dović: »So pa z današnjega gledišča precej banalni posegi v Cankarjevo erotično poezijo, ki danes morda deluje precej nedolžno.«

Besedilo v monografiji je napisano zelo dostopno širšemu bralstvu in se bere enkrat precej napeto, drugič pa kot serija grotesknih prigod, ter poskuša odgovoriti na vprašanje, zakaj se je pri razmisleku o še danes prisotni cenzuri smiselno ozreti tudi v preteklost.

Ali kot k monografiji zapiše zgodovinar Aleš Gabrič: »V času, ko lahko na spletu vsakdo objavi največjo neumnost, redko pomislimo, da še nedavno prodorne misli brihtnih glav niso smele biti javno dosegljive.«