Brane in Ožbej Malus na domačem dvorišču s pogledom na njima tako ljube hribe / Foto: Špela Šimenc
Brane in Ožbej Malus na domačem dvorišču s pogledom na njima tako ljube hribe / Foto: Špela Šimenc
Oče je sanjal, sin je uresničil
Ožbej Malus, 17-letni mladenič iz Podboršta pri Komendi, si bo letošnje počitnice še kako zapomnil. Pred nedavnim je v 17 dneh prehodil celotno Slovensko planinsko pot, od Maribora do Debelega rtiča. S tem ni uresničil samo svojih sanj, pač pa tudi očetove.
Ožbej Malus je skromen mladenič, ki bo kmalu dijak tretjega letnika Biotehniškega centra Naklo, smer naravovarstveni tehnik. Ljubezen do narave in gibanja mu je bila položena v zibko, v hribe z družino hodijo, odkar pomni. Ko je pred letošnjim poletjem družinski prijatelj prišel do njegovega očeta s prošnjo, če bi mu kot izkušen planinec pomagal logistično načrtovati hojo po Slovenski planinski poti, je Ožbej ustrelil kot iz topa. »Jaz grem zraven!« In sta šla. S skrbno izdelanim načrtom, načrtovanimi dolžinami etap in postanki. A kaj, ko v življenju velikokrat ne gre vse po načrtih; in tudi tokrat ni šlo.
Bil je 24. julij, ko sta dva izkušena planinca in športnika, Rok Hafner in Ožbej Malus, v Mariboru začela svojo skupno avanturo, ki se je ustavila na Kamniškem sedlu. Tam se je Roku vnela tetiva na nartu in poti ni mogel več nadaljevati, naj je bila želja še tako močna. »Takrat sta me poklicala in sem jima rekel, naj odnehata. Če ne gre, pač ne gre. Ožbej pa je rekel, da bi šel kar sam naprej. Svetoval sem mu, naj poskusi še eno etapo, pa bo videl, kako bo. Vedel sem, da se v hribih znajde, povsem sem mu zaupal. Je skavt in odličen orientacijski tekač, karta mu je jasna,« pripoveduje Ožbejev oče Brane.
Tako se je Ožbej sam odpravil na etapo iz Okrešlja na Koroško Rinko, Skuto, Grintovec, Kokrško sedlo, na Jezersko Kočno do Češke koče in jo malo prehitro zastavil. »Prehitro sem hodil, premalo pil in jedel, na koncu na Češki koči mi je bilo pošteno slabo,« se spominja Ožbej. Takrat je malo zaskrbelo tudi mamo Marto, ki je vsak dan spremljala, koliko višinskih metrov ima Ožbej pred seboj, in se upirala želji, da bi ga pogosto klicala. »Ko sem slišala tisti njegov slaboten glas, sem mu rekla, da ni treba, da nadaljuje. Skrbi so bile še toliko večje, ker je Ožbej decembra hudo zbolel in izgubil enajst kilogramov. Zdravniki so rekli, da bo trajalo pet let, da si telo opomore. Malo nas je skrbelo, kako bo vse napore zdržal njegov imunski sistem.« A ko se je Ožbej najedel in spočit zbudil na Češki koči, je bil odločen, da gre naprej.
Medtem ko je Ožbej v hribih za seboj puščal višinske in dolžinske metre, so doma sproti znova načrtovali pot. Kje bo prespal, ali bo sploh dobil prosto posteljo, kam mu bodo dostavili vodo in hrano ter kdo ga bo na določeni etapi spremljal, vendarle je še mladoleten. Del poti je hodil s prijateljem Andrejem, etapo na Triglav sta prehodila skupaj z dve leti mlajšim bratom Drejcem in na Kredarici ju je čakalo pravo presenečenje. Roku se je v tistih vmesnih dneh bolečina toliko umirila, da se je odločil vrniti nazaj, družbo mu je delal Brane. Tako je četverica skupaj osvojila Triglav, potem pa sta Ožbej in Rok nadaljevala v dvoje, kot na začetku. Sledile so bolj položne, a daljše etape proti Primorski, ki so bile fizično morda lažje, psihično pa za Ožbeja težje. »Meni je bilo malo bolj všeč v gorah, več se dogaja, vidiš kozoroge, gamse … Dolge ravninske etape so se mi kar malo vlekle.«
Po sedemnajstih dneh hoje je Ožbej v recepciji hotela na Debelem rtiču v svojo planinsko knjižico pritisnil zadnjega izmed 78 žigov in tudi uradno kot eden najmlajših (če ne najmlajši) pohodnikov v enem kosu zaključil Slovensko planinsko pot.
Številke so zgovorne: 620 kilometrov, 39.000 višinskih metrov. Občutkov in ponosa pa se ne da izmeriti. Oče Brane je posebej ponosen, saj je sam od nekdaj imel to željo, pa je nikoli ni realiziral. »Nekatere sanje ne izginejo. Samo počakajo na pravi trenutek. In včasih jih namesto nas uresniči nekdo, ki nam je najbližje. Brane je sanjal. Ožbej je hodil. In skupaj sta prišla do cilja,« so ponosno zapisali v Ožbejevem Orientacijskem klubu Komenda.
Katere prigode mu bodo najbolj ostale v spominu? »Kako me je malo stiskalo pri prepadih na Koroško Rinko, pa kako smo igrali enko v planinskih kočah in kako sva z Rokom v eni izmed njih zmontirala nov štedilnik. Pa ko sem ponoči preverjal, ali nama miške jedo hrano in kako smo skupaj s sekundnim lepilom reševali moje superge, da so zdržale dolgo pot,« se v smehu spominja Ožbej, ki je odkljukal en velik izziv, a pred njim je že naslednji. Po Slovenski planinski poti je na vrsti Razširjena Slovenska planinska pot in le nekaj dni pred našim srečanjem je Ožbej že v knjižico pritisnil njen prvi žig. Do zadnjega bo trajalo nekoliko dlje, ker gre za razpršene vrhove, vmes pa bo Ožbej s prijatelji igral nogomet, iskal fosile, premagoval tekmece na orientacijskem teku in počel vse tisto, za kar so mu zdravniki še pred časom napovedali, da ne bo mogel. Kako zmore? »Kjer je volja, tam je pot.«