Od čebélarja do vodomca

Pred dnevi me je navdušilo prebujajoče se jesensko jutro, ko sem prvič na okensko polico usula sončnična zrna. Niti še ni bilo tako zelo hladno, a ptice so nemirno čivkale in zdelo se je, kot da jim manjka hrane. Zato sem si rekla: naj jim bo, čeravno se oktober šele začenja. Nasula sem jim jih. Ni minilo nekaj minut, ko so se močvirske sinice s polno silo zagnale vanje, in ko sem jih precej na blizu opazovala skozi okenska stekla, niso bile prav nič preplašene. Ko so me zapazile navadne sinice, so malo trznile, ampak vseeno vzele zrno. Plavčki so situacijo preplašeno opazovali z vej bezgovega grma za hišo in niso upali priti zraven. A po kakšne pol ure na polici ni bilo več nobenega zrna. Ptice so si zapomnile, kdo jim poklanja živež od zgodnjega začetka jeseni pa vse do konca zime, še daleč v pomlad. Soseda, ki jim je prav tako skrbno dajal hrano, od lanske pomladi ni več. Zato čutim še večjo odgovornost za ptičji orkester naše soseske, da bo poskrbljeno zanj in da se ne bi izselil v kakšne druge revirje.

Ptičji prehod iz poletja v jesen ne bi mogel biti lepši. Če sem maja lani na Susku prvič videla čebélarja, se mi je letos septembra zgodil vodomec. Jutra na Lastovu so svetla, mnogo svetlejša kot v teh dneh na Gorenjskem. Malo po šesti uri zjutraj se zdani in kakih dvajset čez se že zgodi prelet vodomcev. To sem sicer ugotovila šele potem, ko sem kak dan pred tem videla na jutranjem sprehodu prelet vodomčjega para. Švignil je iz grmičevja ob morju. Kakšna prelestna modrina je sijala z njiju! Potem sem še en teden čakala, spremljala, hodila okrog vseh možnih točk, kjer bi ju lahko videla, a ne, nista se dala. Vsako jutro sta sicer preletela zaliv, v katerem sva bila nastanjena, in to je bilo vse. Videla sem ju le enkrat in večni spomin na švist modrine tistega jutra bo ostal.

Medtem so pri nas z dreves začele padati ježice, polne sladkega kostanja. Listje se barva v oranžno-rumeno. Rastejo gobe. V ljudi se naseljuje tisti jesenski duh z rahlim priokusom otožnosti in védenja o tem, da se bliža malce bolj umirjeni del leta. Vse barve žarijo, duhovi sijejo v te in druge smeri.

A vendar se za konec spet ustavljam pri pticah. Točno vidim, katera odnese dve zrni naenkrat, katera pa le kuka z veje, ne golta vsega povprek, ampak pusti hrano tudi za druge. Ampak to so le ptice. Narava zna deliti in poskrbeti za svoje, medtem ko ljudje v gonji za lastnimi interesi to prevečkrat radi pozabimo. Naj bo jesen priložnost, da poleg skrbi za drobna živa bitja okoli sebe premislimo tudi o tem, komu je vredno zaupati. Da ne bodo na koncu nekateri spet brezsramno pogoltnili vsega, kar jim pride pod hlastajoča usta, drugim pa prepustili le nekaj zrn.