Odkrili kip škofjeloške znanstvenice

Aleja zaslužnih Ločank in Ločanov na Šolski ulici v Škofji Loki je od petka, 2. oktobra, je bogatejša za nov kip Škofjeločanke, izjemne znanstvenice, predane profesorice in raziskovalke Aleksandre Kornhauser Frazer. Občina Škofja Loka je na pobudo Zavoda Tri ob stoti obletnici njenega rojstva izdelavo kipa zaupala akademskemu kiparju Metodu Frlicu. Na odkritju kipa so spregovorili vnuk dr. Aleksandre Kornhauser Frazer Matej Cerar, soprog predsednice Republike Slovenije dr. Aleš Musar, škofjeloški župan Tine Radinja in Nina Arnuš iz Zavoda Tri. Župan se je zahvalil vsem prisotnim, da so skupaj obudili spomin na Ločanko, Slovenko, ki je s svojo željo po znanju in raziskovanju premikala meje Slovenije in sveta. »Kot ženski ji je bilo morda še nekoliko težje in zato smo še toliko bolj počaščeni, da dodajamo že tretji ženski kip v našo Alejo zaslužnih Ločank in Ločanov.«

Bila je avtoriteta

Dr. Musar je v svojem nagovoru poudaril, da je Kornhauser Frazerjeva ogromno naredila za ženske, ne samo v znanosti, ampak s svojo pojavnostjo kjer koli v družbi. »Ampak ob vseh njenih vlogah, matere, babice, prababice, je bila čista prava, arhetipska znanstvenica z belo haljo in laboratorijem in vsem, kar spada zraven – in to v zelo zgodnjem času svojega življenja. Tega obdobja smo se spomnili pred kratkim ob 80-letnici tovarne Lek, ker je odločilno prispevala k prvemu velikemu preboju te slovenske farmacevtske industrije z rederginom. Bila je tako hrabra, da je zapustila to tako imenovano čisto znanost in se spustila v tisto, kar je menila, da je za družbo koristno. Pomagala je pri slovenskem izobraževalnem sistemu že vse od samega začetka. Bila je učiteljica tudi na osnovni šoli, pa potem profesorica na univerzi. Ampak predvsem je bila tisto, kar nam, mislim, zelo manjka ravno zdaj, ko se spet odpirajo razprave o izobraževalnem sistemu – bila je avtoriteta,« se je svoje mentorice spominjal dr. Musar. »​​Ko je ona povedala nekaj o znanosti in izobraževanju, smo vsi vedeli, da je to res in prav, in vsi verjeli tudi, da gre slediti temu, o čemer je govorila. Mislim, da to lahko zelo pogrešamo tudi v sedanjih časih.«

Želi si hitrejših korakov

Nina Arnuš je spomnila, da je bil pred šestimi leti v Aleji zaslužnih Ločank in Ločanov odkrit kip zdravnici Mariji Bračko. »Takrat sem rekla, da nas je lahko kar malo sram, da je to prvi kip ženski v aleji in da en kip ni dovolj. Lani smo odkrili kip Katarini Majhnič, danes odkrivamo tretjega. Vesela sem, da kot lokalna skupnost napredujemo, vendar si želim, da bi bili naši naslednji koraki hitrejši. Predvsem si želim, da nam ne bi bilo treba čakati še šestdeset let, da bi v Evropi dosegli enakost med spoloma.«

Vodila dnevnik dela

Posebno ganljiv in tudi hudomušen pa je bil nagovor njenega vnuka Mateja Cerarja. »Z bratom sva bila veliko v Angliji, ko je tam dvajset let živela z drugim možem Malcolmom, in popoldne je vedno rekla: 'No, zdaj pa dosti lenarjenja. Zdaj pa možgane urit, ker možgani se hitro zelenijo.' In tako sva morala ne samo pomagati okoli hiše, ampak je hitro našla tudi intelektualno zaposlitev. Morala sva delati razne eksperimente in predvsem sva ji o njih morala poročati. Vedno je rekla, da je treba ves čas opazovati, saj se opazovanje ne začne s koncem eksperimenta, ampak že med njim.« Cerar je zbranim med drugim razkril, da je svojim načelom sledila vse do zadnjih dni, saj je vodila dnevnik dela. »V njem je imela štiri kategorije. Prva je bila, kaj je naredila strokovno, druga, kaj je naredila doma, tretja, kaj je naredila za svoje telo, četrta, kaj je naredila še ostalega za družino, za prijatelje. Vsak dan je moralo biti nekaj zapisanega v vsakem od teh štirih razdelkov. Če ni bilo, sem jo tudi slišal kdaj reči sami sebi: 'Hej, punca, jutri boš morala pa bolj stopiti na plin.'« Nekoč mu je tudi povedala, zakaj sama sebi pravi Sulčkova Adi. »Imela je strica, ki je ves čas lovil sulca, zato se je celotna hiša v Karlovcu imenovala Sulčkova.«