Plenilci mene

Prejšnji teden smo pisali o večnem begu pred notranjo (čustveno) bolečino. Žal je to zelo pogosto. Celo če se tega bega zavedamo, se mnogokrat zavestno ne odločimo prekiniti notranjih neprijetnih čustvenih stanj. V praskupnosti (pred okoli 30.000 leti) so morali naši predniki bežati pred volkovi, medvedi in risi. Šlo je za preživetje. Sodobni človek pa beži sam pred sabo in si tako otežuje srečnejše bivanje v tem kratkem življenju. Mi pomilujemo in občudujemo naše daljne predhodnike zaradi težkih razmer, oni bi se pa verjetno krohotali zaradi naših neumnosti in ker nismo vse življenje srečni. Saj imamo materialno in bivanjsko pravzaprav vse. Le v tem materialnem obilju pozabljamo nase. Pozabljamo, da smo v svojem bistvu tudi čustveno in duhovno bitje. Kako pa ljudje bežimo pred svojimi neprijetnimi notranjimi stanji (npr. depresija, slaba volja, čudno nezadovoljstvo, strahovi, neizžalovana žalost, razburjanje brez resne potrebe, občutki praznine in brezupa, izguba smisla, izguba veselja, nezaupanje drugim, zavist, ljubosumje, kronično nezadovoljstvo s seboj, močna potreba po nadzoru …)? Kar bom spodaj naštel, ni nujno slabo. Spodnja vedenja postanejo slaba takrat, ko jih uporabljamo z namenom: »samo da ne bomo razmišljali o tisti stvari«, »samo da mi ni treba čutiti tistega, kar je v meni«, »samo da pobegnem od onih spominov«.

Delo. Delo je lahko eden najbolj sprejemljivih in celo družbeno nagrajenih načinov bega pred seboj. Če smo ves čas zaposleni, produktivni in potrebni, nam pogosto ni treba ostati v tišini z lastno žalostjo, praznino, strahom ali občutkom nevrednosti. Težava nastane, ko počitek začne vzbujati nelagodje in človek dela predvsem zato, da mu ni treba čutiti.

Alkohol. Alkohol lahko hitro zmanjša notranjo napetost, strah, krivdo ali občutek osamljenosti, zato je zelo učinkovit kot kratkoročni beg. Prav v tem je nevarnost: človek ne rešuje vzroka bolečine, ampak za nekaj časa spremeni svoje notranje stanje. Če se tak način ponavlja, se prvotna stiska ohrani, ob njej pa nastanejo še nove težave.

Hrana. Hrana je lahko zelo hiter način tolažbe in uravnavanja neprijetnih občutkov. Ko smo napeti, slabe volje, osamljeni ali prazni, niti ne vemo, kdaj posežemo po hrani tudi brez prave lakote. Za kratek čas dobimo občutek ugodja in pomiritve, vendar notranji razlog za stisko ostane.

Ekrani. Telefon, družbena omrežja, televizija in neskončno brskanje po spletu nam omogočajo, da smo ves čas z nečim zaposleni. Tako se lažje izognemo tišini, dolgčasu ali neprijetnim mislim. Ekran hitro preusmeri pozornost, vendar pogosto predvsem odloži stik s tem, kar nas v resnici obremenjuje.

Še bolj prefinjeni načini so pa npr.: stalna skrb za druge, perfekcionizem, nakupovanje, stalno druženje …