Skrivnostna prebivalka podzemlja

Kmalu bodo minila štiri leta, odkar so v rovih pod starim Kranjem odprli informacijski center SOS proteus, prvi informacijski center na svetu z belo in črno človeško ribico. V njem lahko obiskovalci od blizu spoznajo ogroženo človeško ribico in njen skrivnostni podzemni svet, s plačilom vstopnine pa tudi sami prispevajo k njenemu varstvu. Celoten izkupiček od vstopnin namreč namenjajo raziskovanju in varstvu t. i. »zmajevih mladičkov«, kakor je v Slavi vojvodine Kranjske že leta 1689 zapisal Janez Vajkard Valvasor.

Kranjska zgodba o človeški ribici pa sega še več desetletij nazaj. Leta 1960 jo je na nasprotnem bregu Save v naravni jami Tular pod Stražiščem začel speleobiolog Marko Aljančič (1933–2007), ki je zakloniščni del jame preuredil v jamski laboratorij in v njem naselil kolonijo človeške ribice. »S tem so mnoge njegove pionirske ideje dobile svojo možnost, najpomembnejša pa je ta, da človeško ribico raziskujemo samo z opazovanjem njenega vedenja. Oče se je že takrat, davno preden smo sploh spoznali izraz dobrobit živali, zavedal, da morajo prav raziskovalci sami najprej skrbeti, da ne uničujejo po nepotrebnem življenja, ki ga raziskujejo. Vedenje človeške ribice namreč razkrije mnoge podrobnosti o njihovem življenju, kako delujejo njihova čutila, kako med seboj komunicirajo, kako sploh najdejo hrano v temi kraškega podzemlja, kako se razmnožujejo in tako naprej, ne da bi jih pri tem vznemirjali ali poškodovali,« pripoveduje biolog Gregor Aljančič, ki z ekipo strokovnjakov nadaljuje očetovo delo v Jamskem laboratoriju Tular, edinem tovrstnem v Sloveniji, poleg Podzemeljskega laboratorija v Moulisu v francoskih Pirenejih pa je tudi edini kraj, kjer se človeške ribice razmnožujejo izven svojega naravnega habitata.

Štirje stebri Info centra

Gregor Aljančič je tudi idejni oče in vodja Info centra SOS proteus, ki povezuje raziskovanje, varstvo narave in izobraževanje o pomenu čistih podzemnih voda. V Info centru so na ogled rešene človeške ribice, ki so jih visoke podzemne vode odnesle na površje, kjer brez pomoči ne bi preživele, ter živali, vzgojene v kranjskem laboratoriju. »Naš Info ceter sloni na štirih stebrih. Prvi je raziskovanje, saj edini človeško ribico predstavljamo iz prve roke raziskovalcev. Kar predstavimo obiskovalcem, je namreč plod našega dolgoletnega raziskovanja. Drugi steber, ki je morda še bolj pomemben, je varstvo človeške ribice in narave, v kar je naše raziskovanje tudi usmerjeno. Tu je še zatočišče človeške ribice. Gre za pionirske korake na tem področju, saj živali ne želimo naloviti v jamah, v naravi, kjer bi posegli v ranljivo populacijo. Skozi raziskovanje poplav in usode človeških ribic smo vzpostavili zatočišče za poškodovane človeške ribice, ki jih lahko znova vračamo v naravo. Namreč te živali, rešene po poplavah, so prva živa zgodba o ogroženem krasu, ki nima negativnega vpliva na naravo. Ključno pa je izobraževanje javnosti. Na številnih področjih nam bo pomagalo, če se bomo zavedali problematike človeške ribice in varovanja podzemnih voda, iz katerih v Sloveniji pridobimo kar 99 odstotkov pitne vode. Vsak od nas lahko prispeva, da se zmanjša ta pritisk na podzemlje, na človeško ribico, se pravi onesnaževanje – zato je človeška ribica tudi simbol odvisnosti človeka od narave,« je povedal Aljančič.

Kako dolgo živi človeška ribica

Kot je razložil, v Jamskem laboratoriju Tular poteka tudi njihova najdaljša študija, ki bo nekoč odgovorila na zanimivo vprašanje, kako dolgo živi človeška ribica, česar za zdaj še ne vedo. »Te živali so v Kranju že 65 let, mnoge so še danes žive, in ko so prišle sem, so bile stare vsaj 20 let. Sedaj imajo torej najmanj 85 let. In jasno se vidi, da je človeško življenje enega raziskovalca premalo, da bi to lahko dočakal. Tako že nas že več rodov opazuje, kako dolgo živijo. Za zdaj pravimo, da živijo sto let, da ne bi pretiravali, verjamem pa, da živijo še dlje.«

Info center SOS proteus se je sicer leta 2023 uvrstil med Green Destinations Top 100 Stories (Naj sto zgodb zelenih destinacij), istega leta pa je prejel tudi nagrado turistična prizma. Delovanje Info centra in zgodbo človeške ribice so med drugim lansko leto predstavili tudi na svetovni razstavi Expo v Osaki na Japonskem. »Človeška ribica je ena redkih zgodb, ki si jo delimo z daljno deželo. Leta 1968 sta namreč moj oče in mama pripravila šest človeških ribic, ki jih je Tito podaril japonskemu cesarju Hirohitu. Cesar je bil biolog, mednarodni raziskovalec morskih živali, in zato je Tito hotel s takim darilom napraviti vtis nanj,« je Gregor Aljančič še povedal med našim obiskom rovov pod starim Kranjem. Ti so sicer ena bolj obiskanih mestnih zanimivosti. Leta 2025 se je rednih vodenih ogledov udeležilo 2660 obiskovalcev, 5633 jih je rove obiskalo samostojno, prireditve, kot so Vinska pot, Podzemlje umorov in Noč čarovnic za otroke, pa so privabile še 6593 obiskovalcev.