Po mirovni konferenci

Krekovi nazori so imeli velik vpliv na stališča pogajalcev v Parizu in na slovenski narod nasploh. Tako Kornelija Ajlec meni, da je '[m]ed Slovenci [...] razkosanje, ki je sledilo [prvi svetovni vojni], vzbudilo narodnozavedna čustva. Posebej močno so se razvila na Primorskem, torej na ozemlju, ki je bilo priključeno h Kraljevini Italiji. Zaradi tega se je s tega ozemlja izselilo okoli 100.000 Slovencev. Večji del je odšel v osrednjo Slovenijo in preostale dele Jugoslavije, okoli 30.000 pa jih je emigriralo [...]. Namesto svetovne metropole Dunaja je zdaj glavno gravitacijsko središče postal Beograd, ki je bil tedaj razmeroma majhno balkansko mesto.'

Spet citiram Časopis za zgodovino in narodopisje 2018/4, dr. Josefa Lauseggerja, in Na ruševinah vojne je nastala spremenjena podoba Evrope, na RTV (11. 11. 2018).

Žolgerjeva ekipa je vložila veliko truda v teritorialne zahteve Kraljevine SHS. Glej Politične kariere po Avstro-Ogrski in Boj za Koroško. Niso pa vsi sodelovali. Mačkovšek je bil kritičen do domnevne Jegličeve pasivnosti v boju za meje: »Škof bi moral iti v London. Tanović je že vse organiziral, londonsko časopisje je prinašalo notice in članke, da pride. – Pa se je odpeljal birmat. Danes je prišla že 3. brzojavka iz Londona, zakaj ne pride, ko je vse pripravljeno.«

Francija ni bila samo mirovno konferenca. Mačkovšek je opisal vsakdanje življenje v Parizu: »Vozimo se seveda z Métro: sijajna naprava. Nebrojne množice se gibljejo pod zemljo. Cene so zelo visoke. Dosegajo ljubljanske, če velja 1 fr[ancoski frank] 3 krone. V Londonu je menda vse veliko ceneje.« Hrana mu je teknila: »Obedujemo in večerjamo običajno v našem hotelu. Francoska kuhinja je izborna. Toliko malih stvari nanosi, da se človek dobro naje.« Mačkovškovo znanje jezika se je postopno izboljševalo predvsem zahvaljujoč tečaju pri Berlitzu, ki ga je obiskoval skupaj s Čokom in Rybářjem.

Ogledal si je pomladansko razstavo jugoslovanskih umetnikov. Videl jo je še pred otvoritvijo, najbolj pa so ga navdušile mojstrovine kiparja Ivana Meštrovića. Tam je bil tudi zunanji minister Kraljevine SHS Ante Trumbić, nekdanji dalmatinski poslanec in voditelj Jugoslovanskega odbora. Tudi v operi je bil: »Videla sva s Čokom 'Aïdo'. Krasna uprizoritev. Moti pa nas razbijanje predno se dvigne zastor. V drugih gledališčih imajo gospodje celo pokrivala na glavi.«

Mačkovšek si je po sedmih mesecih dela želel nazaj v Ljubljano. Med tem časom mu je doma umrla mati, mu je umrl doma svak, se mu je doma rodila hči in se mu je vrnil iz ruskega ujetništva brat, ki ga ni videl pet let. Poleg tega si je moral urediti službeni status na ljubljanskem magistratu, kjer je bil v službi še vedno zgolj kot praktikant s plačo 125 kron na mesec. Čok je prosil Vodopivca, da bi Mačkovšek odpotoval v domovino formalno kot kurir, s čimer bi mu bili pokriti stroški.

Z rezultati pogajanj ni bil zadovoljen. Leta 1921 je nastopil v veliki dvorani ljubljanske univerze in dejal akademikom iz vrst beguncev: »Primorje je postalo žrtev Antantine zmage, kateri moramo pa zopet biti hvaležni za našo osvoboditev. Brez te zmage ne bi bilo Jugoslavije. Vse naše delo mora biti posvečeno našim neodrešenim bratom.« To je bilo njegovo glavno sporočilo na številnih predavanjih, ko je v naslednjih letih neumorno razlagal položaj slovenske narodnostne manjšine v sosednjih državah. Menil je, da druga svetovna vojna pomeni novo priložnost tudi za uresničitev slovenskih narodnih zahtev.