Poezija je živa, bere naj jo avtor

Ko takole sediva Layerjevi hiši – jo vidite, berete ali slišite?

(smeh) Vse to. Težko posebej omenim eno stvar, saj je Layerjeva hiša – kot pravimo sami zase – predvsem hiša umetnikov. Tu ne gre za izključno eno vejo umetnosti, ki bi se predstavljala samostojno, ampak se različne vrste umetnosti integrirajo v skupen izraz celotnega prostora. V kavarni se veliko bolj pojavlja poezija, ki je njena rdeča nit, v galerijah je na voljo predvsem likovna oziroma vizualna umetnost, Stolp Škrlovec je namenjen glasbi, performansu in gledališču. Poleti se na vrtu vrstijo različni festivali. Takrat se tudi poezija iz statične performativne oblike seli med ljudi, ko recimo hodimo od mize do mize, od človeka do človeka in jim beremo poezijo.

Vi h kulturnemu utripu tega prostora prispevate na treh področjih, kot pesnik delujete v slam skupini Kranska slama, oblikujete knjižne izdaje za Layerjevo založbo, s skupino Smetnaki ste tu že večkrat koncertirali ...

Začelo se je pred sedmimi leti, ko smo bili v Škrlovec povabljeni s Smetnaki. Layerjeva hiša je zame postala tudi prostor druženja, dogajali so se pesniški večeri, moj angažma je videla organizatorica Hana Bujanović Kokot in me povabila k sodelovanju, postal pa sem tudi oblikovalec za Layerjevo hišo. Še vedno sem tu.

Kot ste omenili, se je tu razvila tudi slam poezija. S somišljenicami ste ustanovili ekipo Kranska slama, začela so se tekmovanja, ki so bila po epidemiji in vsesplošnem zaprtju prava osvežitev. No, morda je bila epidemija za pesniško ustvarjanje prav tako dobrodošla ...

Za klasičnega pesnika morda res, zame vsekakor ne, saj imam vseskozi potrebo po fizičnem izražanju na odru, performansu ... Zanimivo, da sem bil sprva zelo proti slamu in kakršnem koli ocenjevanju poezije, kot da gre za šport. Še vedno pa stojim za trditvijo, da je slam super platforma za predstavljanje poezije v živo. Je dober trening za pesnice in pesnike in neke vrste spodbuda, da pišemo. Na slam tekmovanje ne gremo zmagat, ampak nastopat in predstavit svoje nove pesmi. Zelo pomembno se mi zdi predstavljanje poezije v živo – in to s strani avtorjev samih.

Odpriva vašo pesniško zbirko Jazz džez pank. Izšla je v tretjem letniku založbe Črna skrinjica, kjer tudi oblikujete knjižne izdaje. Lansko jesen je napočil čas, da oblikujete tudi svoj pesniški prvenec ...

Založnik Dejan Koban me je kot pesnika opazil na festivalu neukročenega verza Medvrsticami. Potem mu je Hana pokazala štiri moje pesmi in spominjam se, da sta me iz kavarne pri Slovenskem etnografskem muzeju poklicala po videoklicu in je Dejan dejal: »Gal jaz bom pa izdal tvojo pesniško zbirko.« To pa je nekaj, sem bil prav otroško vesel, saj sem že poznal založbo Črna skrinjica in jo tudi zelo cenil. Seveda je bila vedno moja želja enkrat izdati pesniško zbirko, a sem vesel, da je doslej še nisem izdal.

Zakaj?

Moje prejšnje pesmi so bile gimnazijske s prevladujočo ljubezensko tematiko. Seveda so bile pesmi moje, a jih danes jemljem predvsem kot del svoje pesniške rasti. Zato je Kobanova ponudba pred kakšnim letom in pol res prišla ob pravem času.

Nekako logično je, da jo je uredila Hana Bujanović Kokot, s katero se poznava še z gimnazije, in kot sem dejal, še vedno veliko sodelujeva ... Predlagala je, naj naberem pesmi, no jaz sem že opravil izbor, predvsem pesmi, ki so nastale od epidemije naprej, ko sem povsem prenehal pisati ljubezenske pesmi in se začel vse bolj ozirati v svet. S Hano sva šla skozi pesmi, opravila korekture, obdržala najboljše, predvsem pa kritično pogledala tudi na samo vsebino. Lahko rečem, da sem se skozi uredniški proces naučil bolje pisati pesmi ter izločiti nepotrebno »navlako« in obdržati pesmi, ki komunicirajo. Mogoče je tudi zato moja poezija postala nekoliko bolj dokumentaristična.

Kdaj se iz vaših misli pišejo pesmi?

Kar se tiče pisanja pesmi, sem zelo ne reden (s presledkom), pišem samo takrat, ko moram. Zato včasih pišem ob tretji uri zjutraj, ko ne morem zaspati in me nekaj muči, pišem na stranišču ...

… kar seveda iz mojega nabora vprašanj izbeza tisto, kako pišete.

Pišem na telefon. Ne morem tako hitro pisati na roko, kot mi to uspe na telefon. Poleg tega je tak način dobrodošel, saj dostikrat pišem v nekih tranzicijskih prostorih, na avtobusu, v čakalnici, na stranišču ... Morda zato k pesmim vidim tudi fotografije. Pesmi so nekakšen posnetek mojega hipnega razmišljanja. Ne gradim ničesar epskega. V tem smislu je poezija zelo blizu fotografiji, zato jo z njo povezujem tudi v zbirki.

K nekaterim pesmim, napisanim na roko, ste v zbirki dodali še QR kodo, s pomočjo katere nam pesmi prebere vaš glas.

Ključno se mi zdi, da se pesmi berejo, da jih slišimo iz avtorjevih ust. Veliko sem se ukvarjal s tem, v kakšni obliki napisati pesem, da bo bralec dobil najbolj iskreno izkušnjo pesnice ali pesnika. Pri meni imajo pesmi dostikrat tudi vizualni efekt, zato je dobro, da ima bralec možnost slišati, kako si je avtor zamislil zven pesmi, kje so premori, kje naglašuješ, kako hitro ali počasi bereš. Zato je dodana QR koda.

Menda ste mestoma pisali tudi z levo roko?

Samo paginacijo strani in napis na naslovnici.

V pesmih uporabljate tudi daljše citate iz knjig, celo Uradnega lista, gre za tako imenovane ready made (že zapisane) zapise, recimo iz Knjige za vsako ženo iz leta 1974 ...

Ti dobesedni prepisi so dokumenti časa, ki kažejo, kakšno je bilo v ne tako daljni preteklosti splošno dojemanje družbe. Moški strokovnjaki, doktorji znanosti, so pred pol stoletja recimo pisali, kaj mora ženska početi za dom in družino, kako se obnašati do svojega moža, do gostov ...

Vas je ob tem kot pesnika vodil širši družbeni angažma v aktualnem času?

Najbolj družbeno angažirana poezija je predvsem iskrena poezija, ki prihaja iz avtorjeve osebne izkušnje. Je brez kakršnega koli filtra in lahko pokaže avtorja tudi ranljivega. Seveda se ne moreš postaviti na primer v vlogo žrtve vojnega nasilja, če tega nisi doživel prvoosebno. Ključno je, da pišeš o svojem doživljanju tega in o svoji potencialni nemoči, ki jo občutiš ob tem, ko gledaš prispevke z vojnih območij, ko vidiš nekoga, ki je zgorel v šotoru. Kot avtor se ne moreš postaviti tja, prav pa je, da si advokat za njihove človekove pravice, za mir, za biti človek.

Kako pomembno za vaše delovanje v umetnosti in kulturi je dejstvo, da ste rasli v družini s širokim pogledom na svet? Oče Dušan je grafični oblikovalec, mama Irena profesorica zgodovine in umetnostne zgodovine ...

Zelo. Imel sem privilegij, da sem rasel ob umetniških slikah, knjigah, fotografiji, glasbi, neki kritični misli. Oblikovanja sem se učil od očeta, doma sem pridobil tudi širok in poglobljen pogled na svet, za kar sem staršem zelo hvaležen. Morda jim zdaj vračam s svojo pesniško zbirko, ob katere branju lahko odkrijejo delček mene, nekaj, česar morda nisem znal povedati, mi je pa to omogočila poezija kot medij.

Pišete in tudi pojete skladbe v džez-pank skupini Smetnaki. Pisanje muzike za skupino ali poezija – obstaja ločnica?

V začetku naše skupine se mi je zdelo nujno pisati predvsem rimane verze, ki so zagotavljali nek ritem in spevnost, kar je za muziko dobrodošlo, saj jo dela dostopnejšo. Zdaj pišem tudi bolj kompleksna, nerimana, besedila v prostem verzu.

Prvič imamo v skupini sami precej več izkušenj kot na začetku, hkrati pa z neko lahkotnostjo tudi ne želimo podcenjevati poslušalcev in tudi ne samih sebe.

Kaj od v začetku omenjenih področij, s katerimi se zadnja leta intenzivno ukvarjate, je ta čas najbolj v vašem fokusu?

Vse troje: oblikovanje za zaslužek, bend za veselje in poezija kot nuja.