Poezija mu je zlezla pod (na) kožo

Vlak je vaše pogosto prevozno sredstvo, zdaj in še iz mladosti, ko ste s priimkom Koban iz Podnarta odhajali v Ljubljano ...

Priimek Koban je iz Štajerske, od koder izhaja rod moje mame, ki se je sicer rodila v hiški poleg kmetije ob železniški progi v Podnartu, oče črnogorskega rodu priimka Abramović je bil gastarbajter. Na štajerskem se gričevje imenuje Kobansko. Koban je tudi ime za japonski zlatnik v 19. stoletju, v sodobnem času pa se prav tam tako imenujejo četrtne prometne policijske postaje.

Mislim, da sem imel sobo le nekaj metrov od železniške proge. Enkrat v devetdesetih letih so na železnici stavkali in nočni vlaki, razen živilskih, niso vozili. Takrat še najstnik sem se trikrat, štirikrat na noč zbujal ob urah, ko bi ti dolgi tovorni vlaki morali iti mimo.

Podzavestno ste jih pogrešali?

Ni bilo telesnih vibracij, spodbujenih z železnice, zato sem se zbujal. Neprespanega me je oče ob petih zjutraj vozil na avtobus, da sem šel v šolo v Ljubljano. Z vlaki sem povezan od malega. Rad sem spremljal lokomotive. Oče mi je pozimi naredil stopničke na kupu snega, od koder sem potem z vrha z doma narejenim loparčkom pozdravljal strojevodje.

Bili ste neke vrste železniški odpravnik?

V Podnartu so imeli dva, enega na postaji in mene dvesto metrov nižje ob naši bajtici. Potem sem dobil dva prava loparja, strojevodje so mi dali tudi kapo, dve plastični piščalki in še eno kovinsko. Potem sem dan na dan mahal, tudi poleti, ko je mama rekla, da ne bo nič sadila v tistem delu vrta, da mi je oče lahko naredil moj kup zemlje.

Vlak torej ni le prevozno sredstvo, ampak v spominih na Gorenjsko še marsikaj drugega.

Vlak je nekakšna stalnica, ki me spremlja celo življenje. Od let v Podnartu sem marsikaj pozabil, namenoma ali nenamenoma. To je majhen kraj, kjer vsak vsakega pozna. V svoji generaciji sem imel sošolca Mita, družil pa sem se z njegovo mlajšo sestro Majo in prijateljico Jerico, ki je živela čisto na koncu vasi v smeri proti Kropi. Mi trije z Majo pa Jerco smo bili alternativci in smo poslušali pank, metal, hardcore ... Če se družiš, ti je lažje, kot če si sam, čeprav nikoli nisem preveč maral ljudi. Moj oče mi je konec osemdesetih iz tujine prinašal igrače, ki jih drugi niso imeli. In ko smo se zunaj igrali z njimi, so mi marsikateri avtomobilček ali pištolico uničili drugi otroci iz šole. Zato sem se dostikrat držal bolj zase.

S šolanjem v Ljubljani ste na neki način tudi miselno odšli iz kraja svoje mladosti. Prevzelo vas je pisanje pesmi ... in ne nazadnje ste se tudi odselili v Ljubljano.

Po treh letih poklicne šole za knjigoveza in potem še dveh letih do izobrazbe tehnika sem razmišljal, kaj bi rad počel v življenju, in sem si rekel, da bi se rad ukvarjal s poezijo. Potem sem si zelo – kar mogoče niti ni toliko značilno zame – racionalno razdelil življenje v smislu, kaj moram storiti, če se hočem ukvarjati s poezijo. V Podnartu ne morem ostati, ker ne bom le enkrat na leto na proslavi bral Zdravljice. Nič, moram se preseliti v Ljubljano in si najti službo.

To sem povedal mami, ki je to seveda povedala očetu. On pa mami ni povedal – tudi meni je zabičal, naj ji ne povem –, da je slišal oglas, da na TV Slovenija iščejo grafike in montažerje. Potem je to postala moja prva in do zdaj edina služba. Mami ni bilo prav, a tudi proti ni bila.

Dva meseca sem se uvajal, z vlakom prihajal do Kranja, štopal v Ljubljano in prav tako nazaj iz ljubljanskih Vižmarij proti Gorenjski. Tam sem napisal knjigo Zgubljen žeton v gorenjščini, ki mi je zelo pri srcu, a sem jo žal nekje izgubil in je nimam več.

Zanimiv je kontrast med vašo službo montažerja na televiziji in pisanjem pesmi. Deluje nekako nezdružljivo, tako »second life« (drugo življenje)?

Od enajstega leta sem doma vsak dan po televiziji gledal dnevnik, ga pri 15 nehal in ga pri 21, ko sem prišel na televizijo, spet začel – tokrat tudi soustvarjati. In se ga še nisem naveličal. Kdaj me pri delu tudi kakšna stvar prizadene. Zadnjo nedeljo me je šef prosil, naj zamenjam kolega, ki je zbolel, in sem za poročila ob enih »montiral« papeža, nato me je njegova podoba spremljala še ob petih in sedmih. Naslednji dan zjutraj se zbudim z novico, da je umrl. Človeka sploh nisem poznal, a mi je bilo nekako hudo. Morda je neka posebna vez med sliko, tonom in človekom, v nekem času, ki tako hitro spolzi med prsti. Izračunal sem, da sem doslej zmontiral okrog 45.000 prispevkov, od tega o 35 različnih vojnah. Bolj gre čas naprej, bolj se spominjam vseh teh prispevkov.

Ali vaše delo vpliva tudi na pisanje pesmi? Kot montažer namreč vidite tudi tisto, česar gledalci ne vidimo.

Ljudje v Dnevniku ne vidijo določenih izjav, ker jih iz različnih razlogov (uredniških, časovnih, pietetnih ...) ne »spustimo« v program. Gledalci v povprečju vidite pet odstotkov tistega, kar dobimo v montažo. Ne vidite razkosanih in prebodenih trupel, zmečkanin. Če bi videl kakšno nesrečo, bi mi bila slika zelo znana, saj sem videl že tisoče raznih posnetkov prometnih in drugih nesreč, vojn in podobno. Najhujši so bili pred leti posnetki iz ene afriških držav. Ljudje so iz cevovodov kradli nafto, nakar je prišlo do eksplozije. Gora trupel je ležala naokrog; ali pa po bombnem napadu, kosi okončin in teles, ki so jih ljudje zlagali skupaj ... Ja, vse to zagotovo vpliva tudi na moje pisanje.

V pesmih ste iskreni, brutalno direktni ...

Poskušam biti. Kot so bili Gainsbourg, Bukowski, naš Franci Zagoričnik, neposreden, a načitan. Tu je Iztok Osojnik, cel kup avtorskih vplivov, ki nekako hodijo z menoj. V montaži v kadrih po tri, štiri sekunde režeš določene pomene, tako včasih v pesmih vstavljam samo besede namesto celotnega stavka. Potem so kakšni nekoliko lenobni kritiki povzemali iz intervjujev z menoj ali od drugih kritikov, češ koliko je mojega poklica montažerja v mojih pesmih.

Pesništvo v prostem času že več kot dvajset let gojite »na polno« tudi z organizacijo pesniških srečanj, soustvarjali ste Mlade rime in podobno ...

Na začetku tisočletja sva se na delavnicah Beletrine v Izoli srečala s pesnico Veroniko Dintinjano, pa tudi z drugimi pesnicami in pesniki. Dogovorili smo se, da bomo ustanovili društvo KUD Kentaver, v okviru katerega so potekale Mlade rime, po desetih letih je sledila platforma za literaturo, zvočenje in performans IGNOR. Vedno več ljudi prihaja na naše dogodke.

Generacijsko povezano?

Različno. Sovražim generacijski rasizem, ne verjamem v superiornost neke generacije, zato na te dogodke vabim vse.

In potem je nastala založba Črna skrinjica. Tista skrinjica, ki na letalu beleži vse, ne laže in ničesar ne skriva.

Tudi barvi naše založbe sta črna in rdečeoranžna. Ko sem videl položaj poezije na našem knjižnem trgu, se mi je zdel podoben letalski nesreči. Kot območje, na katerem nabiraš raztreščene ostanke letala, to je poezija v naših etabliranih založbah. Vsake toliko časa nekoliko pocurlja po večjih založbah, kot kakšna infuzija, pa še to vedno manj.

Črna skrinjica pa izdaja izključno poezijo.

Ustanovitev založbe je bil pravzaprav akt upora, da sem šel ravno nasproti pravkar povedanemu in raznim »strokovnjakom«, ki trdijo, da poezije ne bere nihče, da gre za najbolj obskuren del literature ... Verjamem, da ni tako, ker sem zelo zvest poeziji, jo veliko berem in vem, kaj pesnice in pesniki pišejo. Znam najti vedno nove avtorje, ki bodo pri nas izdali knjige pesmi, ker so predvsem kakovostni. Če ni občinstva, ga bomo pa naredili. V dveh mesecih imamo najmanj pet predstavitev vsake nove zbirke. Naš domicil je Channel Zero na Metelkovi, tu so Center za poezijo Tomaža Šalamuna, Layerjeva hiša v Kranju, AKC Nama v Škofji Loki, na Vrhniki, v Novi Gorici. In na naše večere vedno pridejo ljudje. Od začetka septembra do konca leta ne poznam prostih koncev tedna. Nimamo jumbo plakatov, gremo pa z avtoricami in avtorji naokrog, vselej tudi v kraje, od koder so doma.

Od lanskega septembra smo izdali sedem zbirk, vsaka je izšla v dvesto izvodih. Večina je razprodana, zato v maju načrtujemo dotisk.

Kako vam uspe z založbo, v kateri izdajate izključno poezijo, preživeti? Zbirke izdajate brez podpore Javne agencije za knjigo? Nekako se zdi, da vaše založbe ne poganja želja po dobičku, ampak v prvi plan postavljate poezijo kot tako?

Črno skrinjico sem ustanovil tako, da sem privarčeval del regresa in štiri manjše honorarje, ki sem si jih prislužil z nekaj branji ob različnih priložnostih. Biti odvisen od Javne agencije za knjigo je velikokrat lahko zelo tvegano. Na primer: letos dobi založba denar za sofinanciranje štirih knjig. Dve od teh sta nominirani za nekaj nagrad, ena dobi eno od nagrad, skupaj je objavljenih več kot 15 kritik o teh knjigah v najrazličnejših medijih. Ob naslednjem razpisu zaradi vsega naštetega prijavim pet knjig, ker naj bi človek z nekim projektom iz leta v leto napredoval. Na koncu pa recimo dobim denar za sofinanciranje dveh knjig.

Zato sem zelo previden glede prijavljanja knjig na JAK. Razumem, da če ministrstvo za kulturo podeli JAK-u manj denarja, mora tudi ta podeliti manj denarja vsem prosilcem za sredstva. Po navadi je nato po odstotkih najmanjšim založbam odtegnjeno največ. Če založbi, ki prijavi 25 knjig, ne sofinancirajo dveh od teh je drugače, kot če jaz prijavim pet in ne sofinancirajo treh. Spogledujem se s sistemom mecenstva. Upam, da bo moj jesenski pohod po podjetjih uspešen. Vse kolegice in kolegi so skeptični, da bom kar koli dobil, vendar sem sam nepopravljivi optimist, tako da moram poskusiti. In občutki so dobri ...

In pri tem stavite na neodvisnost ...

Popolna neodvisnost, ne le od državnih podeljevalcev sredstev, ampak predvsem od raznoraznih komisij, ki so na koncu procesov tiste, katerih rezultati nato delijo denar, je zame osebno izjemnega pomena. Črno skrinjico sem zasnoval kot založbo, ki je v prvih petih letih svojega delovanja zavezana izdajanju pesniških zbirk, v večini slovenskih avtoric in avtorjev, bolj ali manj znanih. Veliko sicer izdamo prvencev. V dobrih treh letih delovanja smo postavili na noge svojo lastno bazo bralk in bralcev, ki ni velika, je pa trdovratno goreča. V tem času sem tudi našel lepo število povsem novih, vznemirljivih poetik, sedaj prihajajo časi, ko se pesnice in pesniki tudi sami javljajo, da bi rad pri nas izdali knjigo.

Torej zanimiv, svež izbor avtoric in avtorjev, dobra, trdna baza bralk in bralcev, dobro in premišljeno oblikovanje (avtorica celostne grafične podobe in oblikovalka večine knjig je Jana Kumberger, lanskega septembra sta se pridružila še Iza Oblak in Gal Grobovšek) in stalna prisotnost založnika na vseh pomembnih sejmih in festivalih ter potovanja po pesniških turnejah so štirje stebri, ki sem jih že od začetka in premišljeno gradil in ki zagotavljajo to našo prepoznavnost in neodvisnost.

Sam sem za nedoločen čas zaposlen kot montažer na RTV Slovenija, torej pet dni na teden delam osem ur na dan. To mi omogoča sicer finančno neodvisnost, vendar pa kdaj primanjkuje časa, da bi se v popolnosti posvečal Črni skrinjici. No, kakorkoli, za zdaj mi vse skupaj uspeva usklajevati. Je pa vedno bolj prisotna želja, da bi lahko v nekaj letih živel zgolj od vodenja Črne skrinjice. No, sem že malo nazaj poudaril, da sem neozdravljiv optimist.

Glede na likovno ali slikovno opremo v večini zbirk, ki izhajajo pri vas, se zdi, da pesmi ni dovolj le brati, ampak jih tudi na neki način videti, predvsem pa slišati.

Z Jano sva kar nekaj ur presedela in premlevala, kakšna naj bo sama grafična zasnova zbirke. Odločila sva se za črno. Nato sem predlagal, da naj bodo naslovnice čim manj okitene z raznimi bolj ali manj odvečnimi podobicami, ki jih je mogoče elegantno skriti v kolofon (naše knjige imajo kolofon praktično na zadnji strani notranjosti). Tako so ISBN, koda, cena, logotipi in vse drugo romali v kolofon zadaj. Veliko naših knjig nima na naslovnici niti imena in priimka avtorice ali avtorja. V večini so prazne, morebiti imajo nekatere natisnjene detajle fotografij, risb, grafik, na kakšni je grafično dodelan naslov knjige, nekatere imajo na naslovnici nalepko z motivom knjige. Tako kot v skrinjicah, ko odpreš pokrov, najdeš najrazličnejšo vsebino, tako se, ko odpreš pokrov oziroma naslovnico, razkrije poezija. Že pri tretji knjigi naše založbe, pri Zrklozobu Nele Poberžnik, smo se soočili z grafično opremo knjige, Nela je namreč poleg pesmi prispevala tudi svoje risbe in kolaže. Tako je počasi začelo rasti število naših knjig, ki se tudi gledajo. Seveda je likovna oprema tesno povezana z vsebino pesmi. Nekatere pesnice in pesniki imajo odlično vokalno interpretacijo svoje poezije, zato smo začeli preko QR kod dodajati tudi zvočne posnetke.

Kje oziroma na kakšen način vidite angažiranost v pesništvu? Ali mora biti pesništvo aktiven opazovalec aktualnega časa in prostora?

Menim, da se mora vsak ali vsaka, ki piše, najprej soočiti s seboj. Kaj želi s svojo pisavo doseči, če sploh kaj, in ne nazadnje – koga. Sam sem osebnostno odraščal ob panku in novem valu, veliko tudi ob raznih drugih umetnostih. Zaznamovala me je velika retrospektivna razstava Marine Abramović v Ljubljani, mislim, da leta 1997, ko sem bil star 18 let. Zaradi nje sem prvič pomislil, da je vse, kar ustvarjamo, lahko dosti bolj povezano, kot se vidi na prvi pogled. V njenem drgnjenju, čiščenju celotnega človeškega okostja z zobno ščetko sem videl izjemno kritiko uničenja, praktično komaj minule vojne v Bosni in Hercegovini. Dojel sem, da lahko posameznik ali posameznica ogromno naredita za svojo širšo okolico, če se tako ali drugače izpostavita.

Svoje prvo branje v življenju sem imel pred šeststotimi učenkami in učenci na dan šole v Španskih borcih. Že takrat sem moral nadeti neki ščit, če sem sploh želel narediti tistih deset korakov do mikrofona. Bilo je grozno in zanič. Imel sem slabo poezijo in slabo samopodobo. Ampak na neki način sem ustvaril svoj prvi performans. Od tu dalje sem svojo poezijo velikokrat predstavljal skozi nastop, performans – in se tako kalil tudi v sami prezenci. Kajti če predstavljaš svojo pesem pred deset tisoč ljudmi, ki protestirajo na trgu, moraš pesem predstaviti odločno, moraš delovati močan, neupogljiv. Tudi sama pesem mora v tem primeru biti napisana preprosteje, da jo bo velik del te velikanske množice razumel.

Vaša pesniška zbirka pre_več je svoj rezime dobila tudi v 49 tetovažah kratkih pesmi avtorjev različnih narodnosti, ki potujejo okrog na vašem telesu. Od kod ideja za ta večletni »body art« projekt?

Ne gre za pesniško zbirko, temveč za razstavni katalog. V knjigi pre_več, ki je izšla pri založbi Goga iz Novega mesta, je fotografiranih 49 pesmi – fragmentov 49 pesnic in pesnikov. Vsaka pesem je prepisana v slovenščini in prevedena v hrvaški, italijanski, nemški in angleški jezik.

Veliko ljudi mi je skozi življenje dejalo: 'Tebi je pa poezija zlezla pod kožo.' In to je bil dejansko sprožilec, ki me je premaknil, da sem zasnoval ta vseživljenjski projekt. Cilj je, da imam, ko umrem, na sebi 365 pesmi sodobnih, živečih slovenskih in tujih pesnic in pesnikov. S tem se bosta pokazala moj okus in diverziteta ustvarjanja. Sicer so omejitve pri pesmih: pesem ima lahko od enega do največ pet verzov, zapisana je v pisavi Typewriter regular v velikosti 8 in verz ne sme biti daljši od sedmih centimetrov. No, seveda se nekateri niso in se ne bodo čisto držali teh pravil.

Ena od pomembnejših klofut za ta projekt pa je prišla direktno s ceste oziroma z velikih obcestnih plakatov, ki nosijo v 90 odstotkih naravnost neumna, nesmiselna sporočila, ki so velikokrat napisana v abotnih »izrokavavtridesetihsekundahnatresnih« rimah. Bolj sem bral ta skrpucala, bolj se mi je v spomin usedala ideja, da bi postal hodeča knjiga v enem samem izvodu.

Po izobrazbi sem knjigovez, tako da imam knjige rad tudi malo drugače. (smeh) Moja želja sicer je, da se koža, ko umrem, razreže, ustroji in da se pesmi zvežejo v knjigo. Srčno upam, da je to v naši državi možno. Ali vsaj kje okoli nje.

Kakšni so založniški načrti za letošnje leto? Ali v Črni skrinjici že pripravljate četrti letnik, že ste omenili donatise tretjega, pred vami je vaša nova pesniška zbirka?

Letos smo že izdali prvo knjigo Lastna hvala se po blatu vala Matjaža Zorca, v pripravi sta dve novi zbirki, nato pa čez poletje ustvarimo še tri, jeseni pa štiri pesniške knjige. Naslednji letnik, torej 2026, je skoraj že poln. Tako da se načrt za nove knjige vije že čez dobršen del leta 2027.

Čez mesec dni pri LUD Literatura izide Mrčes, moja nova knjiga, ki je bila dve leti zavrnjena s strani ene od manjših slovenskih založb. Z Jako Bergerjem - Brgsom bova ustvarila tudi dvajsetminutno kompozicijo zvoka in interpretacije mojih pesmi.

Zakaj pri Črni skrinjici ni izšla nobena pesniška zbirka Dejana Kobana?

Pri moji založbi Črna skrinjica ne bo izšla nobena moja knjiga. Zdi se mi, da gre za križanje interesov in da to ni najbolj zdravo, da glavni in odgovorni urednik sam sebi izdaja knjige. Ne izključujem pa izida knjige v samozaložbi.

Kje torej vidite vlogo pesnika v aktualnem času – kdo danes piše pesmi?

Pesnik je danes vržen v sam rob družbenega dogajanja. Postal je popolnoma nepomemben del našega vsakdana, nekdo, katerega mnenje je prepoznano za nepomembno in minorno. In to je dobra, skoraj že izjemna pozicija. Kot plankton. Vsi vemo, da obstaja, vsi ga lahko ugledamo, a vendar smo prepričani, da ne obstaja.

Iz ozadja se lahko pesnik najbolj sliši, ko ga nihče ne pričakuje.