Priprave na mirovno konferenco v Parizu

Mačkovšek se je 12. decembra 1918 odpravil v Beograd. Do Zemuna so potrebovali 27 ur, vozili so se v salonskem vagonu. Sledovi vojne so bili vidni: »Mesto kaže sledove ropanja. /…/ Stekla razbita, iz hiš vse pokradeno, tako da je silno težko dobiti stanovanje. /.../ Meščani so zelo prijazni in ljubeznivi. Tudi francoskega vojaštva je dosti, celo črnci so v Zemunu, ki pa hodijo k maši, ker so katoličani.«

Tudi ta prispevek temelji na članku iz Časopisa za zgodovino in narodopisje 2018/4, ki citira veliko pisem, ki jih je kartograf Janko Mačkovšek pisal svoji ženi v Ljubljano. Pismo soprogi je moral sicer v Ljubljano odnesti kurir, ker pošta iz Beograda še ni delovala.

Francoska diplomacija je sprva močno zagovarjala prihod regenta Aleksandra na mirovno konferenco v Pariz, da bi tam osebno branil jugoslovanske meje. Aleksander je bil v zunanji politiki zagovornik tesnega sodelovanja s Francijo, menda je govoril bolje francosko kot srbsko, nekaj časa pa je celo razmišljal o poroki s princeso Orleansko. Dejansko sta princa Jurij in Aleksander obiskovala ljudsko šolo v Ženevi in se tam dodobra naučila jezika.

Dne 30. decembra 1918 je Mačkovšek zapustil Beograd brez prestolonaslednika. Kljub temu je v Pariz odpotoval v ugledni družbi: poleg Rybářja in tržaškega rojaka Ivana Marije Čoka so z njimi potovali Nikola Pašić, legendarni srbski državnik, ki ga je regent določil za vodjo mirovne delegacije, dalmatinski politik Ante Tresić Pavičić ter Ivan Žolger, vrhunski pravnik in nekdanji avstrijski minister. Žolger je bil med Slovenci na najvišjem položaju v hierarhiji jugoslovanske delegacije. Dne 28. decembra 1918 je Žolger zaprosil Rybářja in Mačkovška, naj mu pripravita referate za meje in Trst. (Glej: Politične kariere po Avstro-Ogrski)

»Pašić je zelo ljubezniv gospod; čeprav ima 72 let, je še zelo živahen in čil. Pri prvem obisku mi je rekel, da je bil pred leti tudi on inženjer.« V Rim so prispeli prav v času, ko je bil tam tudi ameriški predsednik Thomas Woodrow Wilson, ki je veljal za glasnika nove, pravičnejše mednarodne ureditve. Na železniški postaji ga je osebno pričakal italijanski kralj Viktor Emanuel III. Črnogorska princesa Elena je bila njegova soproga; teta Eko sta jo klicala srbska princa – njuna mati Zorka je bila njena najstarejša sestra. (Glej: Otroka Lovrenca Šturma)

Milenko Vesnić je povedal, da bi bilo za Antanto zelo neprijetno, če bi Jugoslovani zahtevali ozemlje, ki je že prej pripadalo Italiji. »Beneški Slovenci so torej na ta način odpravljeni.« Pašić je povabil Mačkovška na sestanek, da bi pregledala mejo, kakršno je imel srbski državnik zarisano na svojem zemljevidu. »Prvi vtis je ta, da smo napram Bulgarom in na Ogrskem precej požrešni, napram Nemcem pa silno pravični. Njegova meja je sploh silno čudna.«

Mačkovšek se je takoj lotil popravljanja večjih Pašićevih napak, ki so ga zmotile. Glede razmejitve na Štajerskem Mačkovšku ni uspelo prepričati srbskih delegatov. »Zidali bodemo jednostavno drugo zvezo z Ljutomerom. Zapadna meja je seveda najbolj kočljiva. Nekateri Francozi (znanstveniki, statistiki) zastopajo mnenje, da naj pripadajo sploh vsi kraji vzhodno od Tržiča, Ločnika, Krmina k naši državi. Torej popolnoma naše stališče. /.../ Gotovo je na vsak način, da moja familija ne pride pod polentarje.« Pri tem se je Mačkovšek pohvalno izražal zlasti o publicistični dejavnosti generalnega tajnika jugoslovanske delegacije Bogumila Vošnjaka, enega redkih slovenskih članov Jugoslovanskega odbora.