Naši komadi

»Jezik naš, ki si nam v mislih, / za vse na svetu daj nam svoje ime, / bodi še naprej naše kraljestvo / in nam daj, da mislimo po tvojih zakonih / kakor na samem tako tudi javno. / Daj nam danes naše vsakdanje zgodbe / in odpusti nam naše napake, / kot jih tudi mi odpuščamo svojim sogovornikom, / in ne preženi nas v angleščino, / ampak nam omogoči čim več dobrega.« (Andrej Rozman Roza) / »Če bi poezijo iskali v medijih, bi verjetno prišli do sklepa, da poezija ne zanima nikogar, razen tistih nekaj sto, ki jo pišejo, in srečne manjšine onih, ki jo berejo in v zares skrajnih primerih tudi kupujejo. Pa vendar ni vse tako črno. Tukajšnja bralec in bralka lahko še vedno neskončno uživata v razkošju slovenske in prevedene poezije in ta knjiga skromno opozarja na delček tega bogastva in napotuje k nadaljnjemu branju. V Sloveniji se piše dobra poezija, morda je je celo več kot dobre proze. Ljudje, ki vsaj občasno beremo in tudi kupujemo poezijo, težko razumemo njeno marginaliziranost. Tudi vtis o njeni nedostopnosti in elitizmu je povsem zmoten. V svetu, ki v vsem išče praktičnost in vse vrednoti glede na namembnost, poezija morda res nima kaj iskati, a tako je samo na prvi, res površen vtis. V času, ko se prostor svobode znova zožuje, je pesem, ki je za pesnika Toneta Škrjanca 'pojavna oblika popolne svobode', v njej pa najde zatočišče karkoli, in to kadarkoli, dobesedno nepogrešljiva. Priljubljeni nemški pesnik Jan Wagner je samozavesten: 'Poezija je in ostaja temeljna potreba. Občinstvo je ogromno, pa čeprav tega še ne ve ali noče vedeti'. 'Poezija ne bo spremenila sveta, a prepričan sem, da bi, če bi vsak voditelj države in državni uslužbenec preživela uro na dan ob branju pesmi, živeli v veliko bolj človeškem in spodobnem svetu,' je zapisal ameriški pesnik Mark Strand …« (str. 11, 6–7)

Ti »komadi« so že četrti po vrsti, ureja jih Andrej Ilc. Podnaslov: 111 slovenskih pesmi za bolj ali manj mlade in vse druge. Navedeni odlomek je iz urednikovega uvoda, še pred njim pa navajam molitev Jezik naš, katere avtor je pesnik Andrej Rozman Roza. Najkrajši od tokrat izbranih komadov ima samo en verz, napisal ga je legendarni Ivan Volarič Feo in se glasi: »najlepša jutra so zjutraj« (Desperado tonic water, 1975). Pesniki so razvrščeni po abecedi, zato je zadnji Oton Župančič, njegova sodba brez ugovora pa se glasi: »Usodi nisi sam gospod; / pospravi vse, / pripravi se: / ne veš, kdaj treba bo na pot.« (Zimzelen pod snegom, 1945) Res škoda, ker Trump in njemu podobni poezije ne berejo. Sicer pa tudi njih čaka Dantejev Pekel, temu ne uidejo.