Maremmana

Po ogledu bivolje farme v okolici Neaplja smo odrinili proti severu. V Umbriji smo obiskali strokovno šolo (podobno naši). Nahaja se v nekdanjem samostanu. Sprejeli so nas profesorji z dijaki in nam razkazali šolo. V rastlinjaku so predstavili gojenje zelenjave na substratu. Paradižnike, jagode, buče in drugo zelenjavo so gojili direktno v vreči zemlje – substratu. V sklopu rastlinjaka je bil laboratorij z rasnimi komorami in vso opremo, ki jo potrebujejo za učni proces. Drug način vzgoje zelenjave, ki so jo imeli v rastlinjaku, je bila hidroponika. To je gojenje zelenjave z malo zemlje, ki v opori iz stiropora plava na vodi. Večina zelenjave, ki jo kupimo v supermarketih, je vzgojena na tak sistem. Najboljša zelenjava pa raste v zemlji. Ta se med seboj razlikuje, tako zelo, da Slovenci dobro vemo, kaj je refošk in kaj teran. Za rastline je ključna tudi svetloba. Najbolje je, če dobi cel spekter sončne svetlobe. Pokazali so nam vinsko klet in proizvodnjo vina. Ogled šole smo zaključili v šolski trgovini, ki smo jo skoraj izropali. Če boste hodili mimo, mesto Todi je pravi biser, ki vas bo sprejel mirno in neopazno brez gneče. Naslednja točka je bila ekološka kmetija, ki se ukvarja z vzrejo goveda maremmana. Pasma je zelo podobna istrskemu boškarinu. Živali so ves čas v prosti reji na odprtih pašnikih in v gozdu. Ko spomladi na travnikih požene mlada trava, se živali same od sebe premaknejo iz gozda na travnike. Imajo popolno svobodo. Kot novost so nam pokazali premično klavnico. Živali zakoljejo tam, kjer se pasejo, to opravijo ljudje, ki delajo z živalmi, jih poznajo in jih negujejo. Tako je v mesu bistveno nižja koncentracija kortizola, kar je dobro predvsem za tiste, ki meso uživamo. Tako kakovostno meso seveda prodajo v svojih apartmajih, domači trgovini in ga predelajo v kakovostne izdelke. Vsak, ki je okusil te izdelke, je lahko ocenil, da je to nekaj čisto drugega kot tisto, kar nam je na voljo v supermarketih. Ko človek to vidi, je pripravljen dati več denarja, spoštuje živali in ljudi, ki z njimi delajo na bolj human način. V svoji trgovini prodajajo tudi izdelke drugih lokalnih pridelovalcev. Tako se med seboj podpirajo, se promovirajo in tržijo. Na voljo je bil bršljanov med, oljčno olje, vino, parmezan. Lahko si mislite, da smo tudi to trgovino dodobra izropali. Postregli so nam s kosilom. Brez testenin v Italiji pač ne gre. Jedli smo jih vsak dan, ta omaka pa je bila najboljša. Tudi ta zgodba ima začetek in konec na domači kmetiji. Pridelava, vzreja in končna potrošnja se dogodijo na domači kmetiji in tako je prav. Kakovostno meso in zelenjava se najdražje prodajata kot večerja svojim gostom na domačem krožniku. Ko vidiš in veš, kaj ješ, plačaš, kar rečejo. Vse se ti zdi pošteno, odgovorno in sprejemljivo.