Rafutski park

Rafutski park je nastal že konec 19. stoletja. Goriški arhitekt Anton Laščak je več desetletij deloval v Egiptu, med drugim tudi kot dvorni arhitekt. Med obema vojnama je v svoji zasebni rezidenci v Pristavi pri Gorici združil evropsko gradbeno tradicijo z vplivi islamske. Nastal je čudovit objekt z eksotičnim parkom. Vila v parku je eden najbolj nenavadnih arhitekturnih objektov v Sloveniji. Zanjo so značilni stolp, ki spominja na minaret, orientalski dekorativni motivi in geometrijski vzorci, kombinacija vidne opeke, betonskih elementov in lesa. V parku najdemo osrednjo vilo, v enakem slogu je oblikovana vhodna vratarnica. Poti v parku so vijugaste, drevesa so eksotična. Med posebnimi drevesi najdemo hrast plutovec, ki velja za najstarejši znani primerek te vrste v Sloveniji. Rastejo ciprese, paciprese in cedre, sekvoje in japonske kriptomerije, močvirski taksodij, bambus, lovorikovci in rododendroni. Parkovni elementi se med seboj prepletajo in ustvarjajo kombinacijo parka, ki je na slovenskem posebnost. Anton Laščak je v starosti 90 let umrl leta 1945. Nismo kaj dosti slišali o njem. Večino časa je deloval v tujini, zato si lahko predstavljate, da nova dežela in oblast s tovrstnimi arhitekturnimi elementi ni vedela, kaj početi, in park je propadal. Pri obnovi niso zgolj odstranili zaraščenosti, temveč so skušali ohraniti vredno drevnino in značilnosti zgodovinske parkovne zasnove. Park je bil javnosti ponovno odprt leta 2024, vila pa še vedno čaka na boljše čase. Če vas bodo mikale burbonke, obiščite tudi omenjeni park. Ne bo vam žal. Naslednja točka je bila sorodna šola v Šempetru. Biotehniške šole smo povezane v konzorcij in med seboj zelo tesno sodelujemo. Dijaki in ravnateljica so nas pričakali s harmonikami, nagovorom dijakov. Lahko si predstavljate, da smo se počutili zelo veličastno in počaščeno. Ravnateljica je takoj poudarila, da ima aktivno dijaško skupnost in odlično ekipo učiteljev. Pripravili so nam kosilo in pokazali delo v oljarni. Ta hip so imeli polno dela. Celoten proces od obiranja do stiskanja oljk v olje mora biti zaključen v 24 urah. Tako ta hip oljarna deluje tudi ponoči. Zadnja točka je bil sadjarski center Bilje, ki je učni center Biotehniške fakultete. Nekateri naši sodelavci se še spomnijo prenočevanja v šotorih, da so lahko opravljali prakso. V duhu solidarnosti in dela tedaj ni bilo nobenih težav. Danes imajo udobne namestitve, pa je z mladino cel kup nevšečnosti in negodovanja. Takšno je življenje. Bila je sedma ura, ko smo se pripeljali domov. Dan učiteljev smo tako preživeli v duhu druženja in spoznavanja novega. Ni samoumevno, da nam to omogočijo. Kaj bi šola brez učiteljev, mi smo pa hvaležni, da se tako spomnijo na nas in nas cenijo.