Razgledani otroci

Medtem ko so pri Franckovih hčerke praviloma obiskovale samostanske šole, sinovi pa ugledne meščanske, sta imela teta Anica in stric Fran na voljo najboljše dunajske internate. Glej Teti Manca in Zefa, Stric Francl, Papi, Teta Anica, Franckovi in spremembe, Gospodarstveni vzpon Podnarta ter Odličnjak v šoli.

Ena od prvih zgodb, ki sem jih slišala od tete Marije, je bila, ko mi je podarila dve svileni spalni srajci. Prelepi spalni srajci, kar nisem se ju mogla nagledati. A nista očarali samo mene – tisto z roza cvetlicami sem približno leta 2007 v Moskvi podarila prijateljici, s katero sva skupaj stanovali in ki je skoraj vsak dan hvalila kroj in vzorec. Teta Marija je povedala, da sta bili kupljeni za švicarski internat, ki naj bi ga ona obiskovala. Šele ko sem po njeni smrti urejala hišo, sem našla Atkovo korespondenco z internatom Cyrano v Lozani. Šola kot taka že dolgo ne obstaja več, a če ne bi prišlo do vojne oz. predvsem do povojnih 'revolucij', bi tudi teta Marija tam postala 'razgledana punca', kot je to opisala. Tako pa je morala nadaljevati šolanje v Ljubljani.

Otroci poznejšega kralja Petra I. so začeli obiskovati znane internate v carski Rusiji: Jelena je (tako kot njena mati in njene tete) obiskovala inštitut Smolny, Jurij Aleksandrovski korpus, Aleksander je bil pa poslan na Pravovedenije. Paževski korpus, v katerega so sprejemali otroke knezov in plemiških imenitnikov, je Aleksander začel obiskovati, šele ko je njihov oče končno postal kralj in se je moral Jurij kot prestolonaslednik vrniti v Srbijo. Povzemam iz Resnic[e] o mojem življenju.

Jurijevi sošolci so bili mešanica plemiških in meščanskih sinov, nekaj dečkov je bilo tudi s kmetov. K enemu od njih je začel celo redno zahajati domov – fantov oče je bil profesor zgodovine na gimnaziji in se je z velikim veseljem pogovarjal o Srbiji. Starejši brat tega sošolca je zahajal v kroge, ki so bili proti carju. Ko je profesor izvedel, da je Jurij veliko let preživel v Švici, je hitro sklepal, da morajo biti zelo bogati ali pa da so bili prisiljeni zapustiti Srbijo.

Napočil je trenutek, ko se je napovedal sam car. Dobrodušen gospod manjše rasti in prijetnega obraza. Carica je bila vitka in resna. Za carsko dvojico pa je stalo njuno spremstvo, adjutanti v imenitnih uniformah. Car je pozdravil četo mladih fantov vojaške šole, vsi so mu v en glas odzdravili. Ravnatelj šole je carju zašepetal nekaj v uho, ogovoril princa Jurija z 'Georgij Petrovič' in ga povabil, naj pristopi k 'imperatorsk[em]u Veličestv[u]'. Car ga je ljubeznivo nagovoril: 'Poznam vašega očeta. V zadovoljstvo mi je, da sem zdaj spoznal tudi sina.' Ta prizor ni samo pritegnil pozornosti sošolcev, tudi profesorji so ga zatem drugače gledali. Samo eden od sošolcev, sin bogate grofovske družine, je vidno opazil, da Jurij ne govori resnice, ko je pozneje razlagal, da ga je car vprašal, ali je Srb. Nekaj dni pozneje je prejel tudi očetovo pismo, v katerem mu piše o političnem pomenu carjevega obiska – predvsem v zvezi s potjo proti Obrenovićem.

Draga Lunjevica (*1867), por. Mašin, je bila šesti otrok od sedmih iz znane srbske družine. Njen oče je bil prefekt Aranđelovca. Na ugledni beograjski šoli za dekleta se je naučila več tujih jezikov, med drugim ruščine, francoščine in nemščine. Že v mladih letih je pisala novele in kratka besedila ter objavljala v tujih časopisih. Kljub dobremu družinskem poreklu in izvrstni izobrazbi pa ni bila označena kot ustrezna partija za kralja.