Tekač, ki ga je ujel le Domen Prevc

Ljubljana je gostila enega od osmih uradnih globalnih dobrodelnih tekov Wings for Life World Run – Krila za življenje, na katerih udeleženci tečejo za tiste, ki tega ne morejo. Največ kilometrov je uspelo preteči Domnu Hafnerju. Zasledovalno vozilo ga je ujelo pri 64,98 kilometra, kar pomeni, da je bil šesti najboljši na svetu. Svoj rekord je izboljšal za dobre štiri kilometre. Na tem teku je slavil že tretjič zapored: predlani v Ljubljani, lani pa v Švici.

Na koncu sprint

»Slovenska trasa mi bolj ustreza kot švicarska, saj je bolj ravninska. Kljub temu je bil tek naporen predvsem zaradi vročine. Imel sem tudi nekaj težav s krči. Ne glede na vse je bila motivacija velika. Ta tek je poseben, všeč mi je tudi njegov format,« je dejal 32-letni tekač z Gabrške Gore. Posebno težo letošnjemu dosežku daje dejstvo, da je lani po Ljubljanskem maratonu zaključil aktivno tekaško kariero. »Za trening imam precej manj časa, zato nisem imel občutka, da sem v najboljši formi. Rekel sem si, da bom sledil tempu tri minute in štirideset sekund na kilometer. Do 13. kilometra mi je pri tem pomagal prijatelj Dino Grbić, nato sem ostal sam. Na delih proge se je kar vleklo. Na koncu sem želel priti do table z oznako 65 kilometrov, sprintal sem, a mi je čisto malo zmanjkalo. Vesel sem bil zmage, po drugi strani pa nanjo hitro pozabiš. Pride nov dan in treba je naprej,« je dejal. Njegov cilj je bil čim dlje ostati pred zasledovalnim vozilom, ki ga je vozil najboljši smučarski skakalec na svetu Domen Prevc. »To je bila posebna čast. Ko me je ujel, mi je seveda čestital in pohecala sva se, da vsak prihajava iz svoje doline, on iz Selške, jaz iz Poljanske. Prvič sem govoril z njim.«

Služba in družina

Čeprav še vedno dosega vrhunske rezultate, danes šport ni več prioriteta njegovega življenja. Družina, z ženo imata dva majhna otroka, in služba imata prednost. Ukvarja se z mizarstvom in nadaljuje podjetniško pot, ki jo je začel njegov oče. »V delavnici sem običajno od šestih zjutraj do petih popoldne, ob sobotah do kosila. Treningov je precej manj kot prej. Pretečem okrog 120 do 140 kilometrov na teden, prej sem jih od 180 do 200. Včasih sem vstal ob petih zjutraj in šel najprej na trening, sedaj pa grem v delavnico. Je drugače.« Tekaških ciljev za letos nima, bo pa najverjetneje nastopil na gorskem teku na Ratitovec, ki ga organizira AD Železniki, katerega član je bil, in na Teku štirih mostov v Škofji Loki.

Od kolesarja do tekača

Njegova športna pot se je sicer začela v kolesarstvu, šele pozneje je resneje stopil v svet teka in treniral pod vodstvom Romana Kejžarja. Sam pravi, da nikoli ni imel vseh pogojev za vrhunski profesionalni šport, kar obžaluje. »Če želiš trenirati na najvišji ravni, potrebuješ podporo, višinske priprave, regeneracijo. To vse stane. Škoda, da tega nisem imel priložnost vsaj poskusiti, da bi videl, do kod lahko pridem, kje so moje meje. Velika razlika je, ali greš zjutraj na trening in potem v službo ali pa se lahko posvetiš regeneraciji.« Kljub temu na svojo športno pot gleda brez grenkobe. Zadovoljen je z osebnimi rekordi, razen z maratonom, na katerem mu nikoli ni uspelo pokazati, česa je bil sposoben. Največ mu pomeni rezultat v polmaratonu iz lanskega leta, ko je v Milanu dosegel čas 1;05:30. »Takšen čas z majhnim otrokom in ob službi se mi zdi, da ni slab. Prav nanj sem najbolj ponosen,« je zaključil.