Zara, psička Rozi in njena vodnica Katarina Kesič Dimic med urico branja / Foto: Špela Šimenc
Zara, psička Rozi in njena vodnica Katarina Kesič Dimic med urico branja / Foto: Špela Šimenc
Rozi me res pozorno posluša
Bralna pismenost med mladimi pada. Eden izmed projektov, ki se trudi ta trend zaustaviti, je tudi projekt Beremo s tačkami, kjer malim bralcem družbo ob knjigi delajo pasji terapevti. V Kamniku
smo v tednu splošnih knjižnic med delom obiskali terapevtsko psičko Rozi.
Kamnik – Danes zaznamujemo dan splošnih knjižnic, letos poteka pod geslom »Beremo. Vrednotimo. Povezujemo.« in s spremljevalno mislijo »Knjižnice za zaupanje v svetu sprememb«. Bralna pismenost je na preizkušnji in velik izziv je za branje navdušiti mlade. S tem namenom tudi v Knjižnici Franceta Balantiča Kamnik že nekaj let sodelujejo z društvom Tačke pomagačke, kjer so branje pod licenčnim programom R.E.A.D. poimenovali kot dejavnost Beremo s tačkami. V praksi gre za to, da otroci, stari med šest in dvanajst let, berejo za to usposobljenemu terapevtskemu psu. V Kamniku je ena izmed dveh vodnic terapevtskih psov, ki izvajata ta program, Katarina Kesič Dimic s svojo posvojeno psičko, šestletno Rozi. Obiskali smo jih na novembrski urici branja, ko sta v družbi terapevtske psičke brali petošolka Mila in tretješolka Zara.
Katarina Kesič Dimic je specialna pedagoginja, zaposlena na Osnovni šoli Marije Vere na Duplici pri Kamniku. Od nekdaj si je želela v šoli delati s terapevtskim psom na področju izboljševanja branja. »Ena glavnih težav, s katerimi se danes srečujemo, je neučinkovito branje in na branju vse pade. Ovira pri branju je lahko tudi disleksija. Področje branja mi je postalo blizu, ker se s pravilnimi tehnikami, korekcijskimi vajami, z ustreznim pristopom, tudi z velikim angažmajem staršev, da zelo veliko narediti in premostiti, tudi pri otrocih z disleksijo.« Najprej je idejo branja otrok v družbi psa začela udejanjati s pomočjo Lorda, terapevtskega psa, ki je pripadal njenemu sodelavcu Matjažu Reisnerju. Vedno glasnejša pa je bila želja, da bi imela svojega psa, in tako se je odločila iz zavetišča posvojiti mešanko Rozi. Ta je hitro pokazala, da je iz pravega testa za pasjo terapevtko. Že četrto leto teče, ko več kot odlično opravlja to delo, enkrat na teden v šoli njene vodnice, enkrat na mesec v knjižnici v Kamniku in vsak drugi mesec v knjižnici v Komendi. »Ko pride petek, ko je dan za Pasjo bralno tačko in gre Rozi z mano v službo, učencev jaz sploh ne zanimam, samo po Rozi sprašujejo,« pripoveduje Katarina v smehu.
Številne raziskave so pokazale veliko pozitivih vidikov branja v družbi psa. Otroci so bolj sproščeni, saj jih pes ne kritizira, se jim ne smeji, jih ne moti in je potrpežljiv, četudi se včasih kakšna beseda zatakne. »Všeč mi je, kako tiho je tukaj. Ko berem drugje, se ljudje okoli pogovarjajo in težje se zberem. Tukaj pa me Rozi res pozorno posluša,« pove petošolka Zara. Tokrat bere knjižico o Rozi, ki jo je prav za ta namen zasnovala Katarina Kesič Dimic. Med branjem sproščeno boža psičko, še prej jo počeše in Rozi prav nič ne skriva, kako lepo ji je. »Ko doma potegnem iz predala rutico, Rozi točno ve, da gre na delo in nad tem je navdušena. Dobro ve, da jo bodo 'crkljali' in da se bo posladkala s kakšnim priboljškom,« pove njena vodnica, ki se je za opravljanje tega poslanstva odločila, ker se ji zdi izjemno pomembno v otrocih prebuditi občutek bralnega užitka. »Največja motivacija za moje delo je, ko otroci, ki sicer težko in neradi berejo, pridejo do točke, ko izgubijo odpor do branja, ko začnejo brati zase, za hobi, in ne za to, ker morajo.«
Tretješolka Zara je na bralni urici malce bolj zadržana. Rozi raje ne počeše, jo pa zanima, kje ima skrit čip, in zbere pogum, da jo poboža in z njo naveže stik. Katarina Kesič Dimic spretno vijuga med zelo različnimi otroki, ki prihajajo, včasih tudi s pomočjo pozitivne pedagoške manipulacije. »Veš, če boš dala roko na Rozi, ti bo šlo boljše,« predlaga mali bralki, ki z negotovostjo to res preizkusi. Branje steče, vmes tudi pogovor o besedah in frazemih, ki jih deklica v besedilu ne razume, in čas hitro mine. »V redu je kužku brati, ker me posluša,« pove Zara, preden se poslovi. Zanjo je urice konec, Rozi pa čaka še dolg sprehod za sprostitev. Da bo tudi prihodnjič pomahala z repkom, ko bo čas za delo.