Skrivnosti pridejo na dan

»Solze so mi tekle po licu od ganjenosti. Prisežem, enkrat samkrat nisem pomislil, da je v očetu toliko čustvenosti, toliko pripadnosti in ljubezni do nas, otrok …«

Jelko pripoveduje: »Ko sem iz omare odstranil police, sem opazil, da je njeno dno nenavadno visoko. Ko sem potolkel po njem, mi ni bilo nič jasno, saj je votlo zadonelo. Pomagal sem si s kuhinjskim nožem, da sem lahko dvignil leseno ploščo. Oči so mi stopile na peclje, saj sem odkril skrivališče, v katerem je oče hranil kup stvari, med drugim tudi z vrvico prevezan zavoj pisem. Bilo jih je več deset, morda celo sto. Ovojnice so bile porumenele, znamke odlepljene na vogalih, črnilo ponekod že čisto zbledelo. Na vseh je bilo izpisano očetovo ime in naslov vojašnice, kjer je služboval JLA. Sedel sem na tla ob razstavljeni omari in vzel v roke prvo pismo. Sprva nisem imel dobrega občutka. Kdo bi ga pa imel, če bi brskal po intimnih stvareh svojih staršev! A sem se zmotil! Pisma je napisala ženska, katere imena doma nismo praktično nikoli izgovarjali. Zakaj jih je oče vsa leta hranil?! Nič mi ni bilo jasno. Vedel sem le, da je bila očetovo prvo dekle. Po datumih sodeč je bil pri vojakih v začetku sedemdesetih let. Danes se leto in pol morda ne sliši strašno dolgo. Takrat pa, ko ni bilo telefonov, brezplačnih videoklicev in sporočil, ki v trenutku preletijo pol sveta, se je čas vlekel kot jara kača. Zaljubljenci so ohranjali stike le preko pisem.

Metka je imela dar za pisanje, od nje je dobil pismo na najmanj petih, šestih straneh dvakrat tedensko. Pisala mu je, kako zelo ga pogreša, kako zvečer gleda proti cerkvi, kjer je bila avtobusna postaja, in si predstavlja, da prihaja domov. Zagotavljala mu je, da ga čaka in pogreša. V enem od pisem je zapisala, da brez njega vas ni več ista, v drugem, da že šteje mesece do njegove vrnitve. Obljubljala mu je, da bosta nekoč imela majhno hišo, vrt in otroke. Pisma so bila zelo čustvena, nežna in na trenutke tako zaljubljena, da mi je bilo ob branju skoraj nerodno. Na vsaki strani je narisala tudi srčke, ki so dopolnjevali izlive hrepenenja, skrbno izbranih besed in obljub. Vsako pismo se je končalo: Tvoja sem in čakam te.

Kdaj je vstopila mami, ne vem. Zdi se mi, da je nekaj časa stala pri vratih in me opazovala. Ko sem jo zagledal, mi je postalo zelo nerodno. A je le zamahnila z roko, češ prej ali slej bi za to očetovo zgodbo kje izvedel. Sledili so dnevi, ko sem se z njo prvič v življenju pošteno pogovoril. Jaz sem spraševal, ona je odgovarjala. Bom na koncu povedal, zakaj bi si zaslužila, da ji postavim spomenik v imenu hvaležnosti za vse, kar je prestala.

O tej Metki, ki ji je ona rekla 'cibara'', sem izvedel podrobnosti, ob katerih so mi šli lasje pokonci.

Medtem ko je oče v vojašnici zvečer prebiral njena pisma in verjel, da nekje obstaja človek, h kateremu se bo vrnil, se je ona videvala z drugim in z njim tudi zanosila. Ker je bila takrat nezakonska nosečnost tudi v Kranju, kjer je živela, velika sramota, so njeni domači hitro pripravili poroko. Oče o tem seveda ni vedel ničesar.

Najhuje in najbolj podlo od nje je bilo, da mu ni nehala pisati niti po tem, ko je že vedela, da nosi otroka drugega moškega. Pisala mu je tudi po poroki. Datumi na pismih niso dopuščali nobenega dvoma. Bila je že žena drugega, ko je mojemu očetu še vedno zatrjevala, da mu je zvesta. Jo je bilo strah povedati resnico? Morda je želela obdržati oboje: varnost zakona in zavest, da jo nekje daleč nekdo še vedno ljubi? Lahko pa je le odlašala s trenutkom, ko bi morala pogledati lastnim lažem v obraz.

Dva tedna pred očetovo vrnitvijo iz JLA so pisma nenadoma, brez razlage, prenehala prihajati. Datum je sovpadal z dnem, ko se je preselila na možev dom, približno osemdeset kilometrov stran od naše vasi. S tem je očitno menila, da je zgodba pač končana.

Za očeta pa se je šele začela. Ko se je vrnil iz vojske, jo je začel iskati. Najprej je mislil, da je zbolela, da se je doma zgodilo kaj hudega. Resnico mu je nazadnje povedala njena nekdanja sodelavka, ki jo je poiskal kar v tovarni. Težko si predstavljam, kako človeku poveš, da se je dekle, ki mu je še pred kratkim pisalo o ljubezni in skupni prihodnosti, poročilo z drugim in mu rodilo otroka. Očeta menda ni najbolj prizadelo to, da je izbrala drugega. Ljudje se zaljubijo in 'odljubijo', če jih leto in pol ločuje več kot tisoč kilometrov. Prizadelo ga je, da mu je lagala. Medtem ko si je že ustvarjala novo življenje, je njega držala v nekem izmišljenem svetu. 'Če bi mi napisala, da je konec, bi bolelo,' je nekoč povedal mami. 'Laž pa človeka napravi za bedaka.'

Za očeta je bil udarec izjemno hud. Izogibal se je znancem, ker je imel občutek, da vsi poznajo njegovo zgodbo in se mu za hrbtom posmehujejo. Iz službe je prihajal domov utrujen in brez volje. Potem se je nekega dne odločil, da ne bo dovolil, da bi ena laž uničila njegovo življenje. Vrnil se je na fakulteto, dokončal študij elektrotehnike in se zaposlil kot inženir.

Kot otrok ga nisem razumel. Vedel sem samo, da ni prenašal laži, niti tistih majhnih, s katerimi se otroci poskušajo izogniti kazni. Če sem razbil šipo in priznal, je zamahnil z roko in rekel, da bomo že popravili. Če sem trdil, da jo je razbil veter, čeprav je ob njej ležala moja žoga, je nenadoma postal čisto drug človek. Ni kričal, le žalostno me je pogledal. 'Napako lahko popraviš,' mi je govoril. 'Ko pa se zlažeš, pokvariš in uničiš zaupanje.' Šele ob tistih pismih sem doumel, od kod so prihajale te besede. S svojo vzgojo nas je branil pred nečim, kar je sam zelo dobro poznal, in nečloveško trpel.«

(Konec prihodnjič)