Športniku podpora in nič pritiska

Moderator pogovora je bil Luka Petrič, ki je povezal škofjeloške športnike, trenerje in starše. Gosti so bili gimnastičar Sašo Bertoncelj, rokometaš Jure Dolenec, rokometni trener Jani Klemenčič, košarkarski trener Gašper Potočnik ter Ljubo Osovnikar, oče atleta Matica Osovnikarja, Božidar Prevc, oče štirih uspešnih smučarskih skakalcev, in Miran Dolenec, Juretov oče. Govorili so o tem, kaj šport da otrokom, kakšna je pot do vrhunskega športa, kako nanjo vplivajo starši in trenerji, o primerih dobre prakse, kdaj lahko podpora preraste v pritisk in tudi kaj sledi po koncu športne kariere.

Začetek skozi igro in veselje do gibanja

Pri vprašanju, zakaj so sploh vstopili v šport, se je Sašo Bertoncelj vrnil v zgodnje otroštvo. Pri petih ali šestih letih o tem ni zavestno razmišljal, pomembno vlogo so imeli starši. Danes šport razume kot eno najdragocenejših življenjskih izkušenj. »Šport je nekaj najlepšega, kar se mi je zgodilo v življenju, ker me je izoblikoval v človeka, kakršen sem. Priporočil bi ga vsakemu. Je osnova ne samo za vrednote, ki sem jih dobil, ampak tudi za zdrav način življenja,« je povedal.

Ljubo Osovnikar je pritrdil besedam Bertonclja, da so starši ključni, da se otrok usmeri v šport. Pri njih se je vse začelo z igro. Plavanje, kolesarjenje in igre z žogo so otrokoma omogočali raznovrstno gibanje, šele nato so iskali bolj organizirano vadbo. »Zaželeno je, da je to brez pritiska, da se otroku privzgoji želja po aktivnostih in da v teh stvareh uživa,« je dejal.

Jure Dolenec je bil zelo iskren. »Čisto po pravici: hotel sem biti samo najboljši. Ni me toliko zanimalo, kateri šport. To je tudi eden od razlogov, zakaj sem nehal trenirati alpsko smučanje,« je priznal. Pri rokometu je hitro začutil, da je uspešen in da dobro napreduje tudi ekipa. Ob tem je opozoril, da otrok v šport ne vstopa vedno na pobudo staršev. Pritegnejo ga lahko vrstniki ali lastno zanimanje.

V družini Prevc je smučarske skoke najprej začel trenirati najstarejši Peter, nato so mu sledili drugi. Božidar Prevc v tem ne vidi vnaprej izdelanega načrta. »Začel je eden in za seboj potegnil cel voz. Vsi so imeli tudi podobne lastnosti, delovne navade, tako se je zgodilo. Šport jim je prinesel drugačen način življenja in disciplino. V šport jih nikoli nisem silil, smo jim pa bili vedno v oporo,« je opisal.

Na okrogli mizi sta sodelovala tudi očeta vrhunskih športnikov (z leve) Božidar Prevc in Ljubo Osovnikar. / Foto: Peter Košenina

Vloga staršev

Ena najmočnejših misli večera je bila izkušnja Jureta Dolenca, ki je pri vlogi staršev poudaril veliko podpore in nič pritiska. Starši so ga spremljali na treninge in tekme, športnemu urniku pa se je prilagajala vsa družina, tudi mlajši sestri. Toda po vrnitvi domov ni sledila analiza vsake poteze. »Ne spomnim se, da bi kdaj imeli s starši debato o tem, kaj se je dejansko zgodilo na igrišču,« je povedal.

Danes, ko ima svoje otroke, se tudi sam trudi ravnati podobno, čeprav priznava, da mu ne uspe vedno. Kot rokometaš hitro opazi podrobnosti, ki bi jih lahko komentiral, vendar se zaveda nevarnosti dodatnih navodil. »Na koncu imajo trenerje. Marsikdaj otroka z dodatnim komentarjem lahko samo zmedeš,« je opozoril. Pomembneje se mu zdi, da otrok čuti zanimanje staršev in ve, da mu stojijo ob strani ne glede na rezultat. Njegov oče Miran Dolenec je k temu dodal, da je vloga staršev še pomembnejša takrat, ko otroku ne gre tako, kot si želi, ali ko uspehov še ni, da v tistem trenutku otrok ne odneha. »Nudiš mu podporo, otrokova pa je odločitev, kako naprej. Pri Juretu to ni bil nikoli problem. Po porazu hitro sledi nov izziv, nova tekma ... Šport je sestavljen iz uspehov in porazov.«

Tudi Sašo Bertoncelj je dejal, da je imel doma idealno podporo. »Bila je ravno pravšnja, nisem pa imel pritiska, da bi bilo ob slabem nastopu vse narobe. Oče me je po treningu vsak večer čakal v Ljubljani, ne da bi jaz imel slabo vest, da je zato karkoli narobe,« je dejal. Pozneje je v dvoranah opazoval tudi nekatere starše, ki so se postavljali ob trenerja in otrokom dajali dodatna navodila, kar se mu ne zdi sprejemljivo in meni, da vodi vse prej kot k uspehu.

Božidar Prevc je povedal, da čeprav pozna smučarske skoke in je vanje vpet tudi sam, se v delo trenerjev nikoli ni vmešaval. »Absolutno sem jim zaupal, prav tako so jim zaupali otroci. Imeli so srečo, da so prišli tudi v kvaliteten klub, kot je SK Triglav Kranj,« je poudaril. Doma niso razčlenjevali rezultatov in tehnike. »Ko so prišli s tekem, smo se pogovarjali o anekdotah, soskakalcih in novih poznanstvih. Da bi komentirali rezultate, pa nikoli.«

Zaupanje trenerju

Jani Klemenčič je opozoril, da brez sodelovanja družine razvoj mladega športnika težko poteka. Prevozi, tekmovanja in prilagajanje vsakdanjega ritma zahtevajo veliko časa in podpore. Športna pot je zato v nekem smislu družinski projekt, vendar to ne pomeni projekta za doseganje rezultata. Temelj vidi v odnosu med športnikom, trenerjem in starši, pri katerem vsak razume svojo vlogo.

Ljubo Osovnikar je v ospredje še posebej postavil zaupanje med športnikom in trenerjem. Pomembni so trenerjevo znanje, pedagoški pristop in navdušenje, pa tudi pripravljenost staršev, da temu odnosu pustijo prostor, da spremljajo v ozadju, zaupajo v svojega otroka in tudi v trenerja. Miran Dolenec je dodal, da starševa pomoč otroku ne bi smela biti doživeta kot breme. Spremljanje tekem družini prinese nova poznanstva, druženje in lepe skupne trenutke.

Vrhunski šport ima tudi svojo ceno

Največ razlik med sogovorniki je odprlo vprašanje, ali bi svojim otrokom oziroma vnukom želeli vrhunsko športno pot. Jure Dolenec je odgovoril pritrdilno. »Moja izkušnja je bila prekrasna in zanjo sem lahko samo hvaležen. Mislim, da je to najboljši poklic na svetu,« je povedal. Hkrati je poudaril, da se morajo otroci odločiti sami. Uspeh je odvisen od njihovega zanimanja, pripravljenosti za delo in tudi sreče.

Ljubo Osovnikar je ponudil drugačen pogled. »Če bi mene vprašali, bi rekel nikoli več, pa je bilo veliko lepega, pa tudi včasih zelo težkega. Nekdo, ki je vpet v vrhunski šport, se je za dvajset let odpovedal marsičemu. Matic je redno študiral, tako da si je zagotovil tudi poklic, a dvajset let je bil v svojem svetu. Plačal je visoko ceno za to, kar je dosegel. Je pa tudi res, da ni pravila, da je odvisno tudi od športne panoge. Vnukom želim ljubezen do športa in vadbe, do usmeritve v vrhunskost pa bi bil precej bolj zadržan, morda bi celo vplival na to, da se ustavijo,« je dejal. Je zagovornik množičnega športa in meni, da je šport v nižjih kategorijah preveč tekmovalen, kar ustvarja izpad, saj otroka prevečkrat izloči že sistem.

Sašo Bertoncelj je poudaril, da enoznačnega odgovora ni, da ima vsak svojo izkušnjo. Svoje poti ne bi zamenjal, od svojih dveh otrok pa ne pričakuje vrhunskih rezultatov. »Pomembno mi je, da sta v športu in da se imata dobro. Če jima bo uspelo, bom zelo ponosen nanju, če ne, pa tudi ne bom slabe volje,« je dejal. Opozoril je tudi na razlike med panogami.

Potočnik je dodal, da javnost pogosto vidi uspeh, zaslužek in privlačno življenje, precej manj pa obremenitve. Pri največjih zvezdnikih je del cene tudi izguba zasebnosti. Trener mora športnika voditi proti napredku, uspehu, obenem pa paziti na mejo, ko obremenitev postane škodljiva. Brez veselja do športa je po njegovem mnenju težko vztrajati, saj zahteve prej ali slej postanejo prevelike.

Na okrogli mizi z naslovom Dejavniki razvoja mladega športnika so sodelovali (z leve): moderator Luka Petrič, košarkarski trener Gašper Potočnik, rokometaš Jure Dolenec, starši vrhunskih športnikov Miran Dolenec, Božidar Prevc in Ljubo Osovnikar, gimnastičar Sašo Bertoncelj in rokometni trener Jani Klemenčič. / Foto: Peter Košenina

Talent potrebuje delo in psihično trdnost

Sogovorniki so se strinjali, da začetna nadarjenost ne zagotavlja uspešne kariere, da na koncu vedno pridemo do trdega dela, z leti ima vedno pomembnejšo vlogo tudi glava, psihološka pripravljenost ter da ima športnik urejeno tudi življenje izven športa. »Talent je vstopnica, vse ostalo je delo,« je bil jasen Jani Klemenčič. Gašper Potočnik je opozoril, da lahko zgodnji uspehi nadarjenega otroka zavedejo v pričakovanje, da bo enako šlo tudi v prihodnje. Tisti, ki mora že prej razviti delovne navade, je vztrajen, je lahko bolje pripravljen na težave, ko te pridejo. Poleg delovnih navad in vztrajnosti je tudi on poudaril psihološko stabilnost. »Če imaš vse to in še vrhunski talent, potem si pa superzvezda.«

Uspeha v športu in v šoli sta povezana

Pri izobraževanju je bilo sporočilo jasno: uspeha v športu in v šoli gresta z roko v roki. Potočnik je dejal, da šola pomaga razvijati tudi zbranost in sposobnost sprejemanja informacij, kar športnik potrebuje tudi na igrišču. »Šola mora biti osnova, saj se lahko v športu čez noč vse obrne. Ni izgovor, da zaradi športa ne moreš narediti šole,« je odločen. Bertoncelj je poudaril, da je pridobljena izobrazba pomembna tudi za čas po koncu kariere in za njeno podaljšanje. »Če športnik o tem razmišlja pravočasno in pridobi izobrazbo, lahko mirneje preživi tudi zadnja leta kariere,« je povedal na podlagi lastne izkušnje. Klemenčič je opozoril še na prehod iz osnovne v srednjo šolo, ko večkrat pride tudi do konca športne poti, zlasti če gredo mladi na zanje prezahtevne programe, kjer niso uspešni, posledično izpuščajo treninge in so neuspešni še v športu.

Na koncu so tako v športu kot v šoli odločilne delovne navade. »Med uspehom v šoli in športu je popolna povezava, to dvoje se ne more izključevati. Pravijo, da je znanje v riti, ne v glavi – in tako smo znova pri delu, vztrajnosti in pri drugih pogojih, ne samo pri talentu,« je zaključil Prevc.