Sreča

Ni ene same definicije. Lahko celo samo rečemo, da je sreča odsotnost nesreče. Sploh po daljših in hudih življenjskih preizkušnjah smo hitro zadovoljni, da ni posebnosti. Konec groznega prepira, konec finančne stiske, konec kroničnega zdravstvenega stanja, konec selitev, konec suše … Na doživljanje sreče vpliva naša notranjost in tudi okolje, v katerem živimo. Je pa človeku lastno, da teži k sreči oziroma da se izogiba nesreči. Žival se prehranjuje in razmnožuje, človek pa teži k sreči.

Pristopimo k iskanju sreče po dveh poteh. Osnova tega razmišljanja je moja klinična praksa in nekatere raziskave. Da spustimo srečo k sebi, si moramo najprej priznati, da smo več kot živali in da nam sreča pripada. Ozavestiti moramo tudi, da nismo roboti in da res ni vredno, da življenje posvetimo kopičenju materialnega bogastva (ali znanja).

Ljudje pripovedujejo, da jih najbolj srečne naredijo intimni odnosi. Beseda intima izhaja iz latinske besede intimus, kar pomeni »najbolj notranji«. Tako intimnost označuje dostop do najbolj notranjega sveta drugega človeka. To je mnogo več kot spolnost. Intima so najgloblja čustva in doživljanja, osebna ranljivost, zaupanje in občutek sprejetosti in seveda tudi telesna bližina in spolnost. Intima so tudi samo nežni objemi, poljubi, božanje, pogledi. In po eni zelo obsežni raziskavi (narejeni v Veliki Britaniji) intimni odnosi daleč največ prispevajo k nivoju sreče. Morda se mnogi starejši bralci nasmihate in si mislite svoje. Lahko v tretjem življenjskem obdobju zanikamo pomen nežnosti, sočutja, telesne bližine, vendar to delamo na lastno škodo.

Takoj za urejenimi intimnimi odnosi pa k sreči prispeva svoj delež lepota. Vizualna privlačnost vpliva na doživljanje naše sreče: lepo in urejeno (vsaj pospravljeno) stanovanje ali hiša, urejene ulice, vzdrževani parki v mestih, smiselno preurejena mestna središča. Ne moremo zanikati, da se bolje počutimo v urejenosti kot v kaosu. Mnogi doživljanje sreče povezujejo z videnjem, poslušanjem in celostnim dojemanjem umetnosti. Sem spadajo koncerti, gledališče, ples, muzeji, razstave, petje, glasba, ustvarjanje, obiskovanje knjižnic, dostopnost zelo kvalitetne hrane. Doživljanje te vrste lepote vključuje tudi ustvarjalnost, čustveno doživetje, intelektualno zanimanje in druženje. In še lepota narave in aktivnosti v njej: hoja, pohodništvo, tek, kolesarjenje, vrtnarjenje, opazovanje ptic, cvetja, gozdov, gora, rek in morja ter ribolov.

Intimne odnose urejamo sami. Ta sreča je odvisna od nas. Vse ostale naštete lepote imamo pred nosom. Dobesedno. Turisti nam zavidajo zgoraj naštete lepote. Kaj nam je, da jamramo in kritiziramo lepote narave, umetnosti, ki naj jo nudi družba? Kako je mogoče, da se ne zavedamo, kje živimo? Zakaj ne koristimo blagoslova bivanja, ki nam je dano?