Vključevanje z logopedinjo (1)

Ana Kavčič je logopedinja na Osnovni šoli Antona Janše Radovljica, na kateri poteka prilagojen program z nižjim izobrazbenim standardom in posebni program vzgoje in izobraževanja. Vse bolj jo zanima vključevanje ranljivih skupin v širše okolje, saj meni, da se socializacija in komunikacija lahko trenirata le med ljudmi v vsakdanjih situacijah, ne le znotraj logopedske sobe. Na ta način tudi deluje.

Z otroki s posebnimi potrebami se je srečala že v vrtcu. »Deček z Downovim sindromom je bil v istem vrtcu kot jaz, a ne v isti skupini, delili pa smo si igrišče in popoldanske dejavnosti. Kasneje sem se z otroki s posebnimi potrebami srečevala kot osnovnošolka na osnovni šoli, ko smo si v času kosila delili jedilnico s sosednjo šolo. Vmes so se naše poti križale v okviru prostovoljstva. Do študija logopedije in surdopedagogike pa me je pripeljala zanimiva zgodba, za katero bi na prvo žogo rekli, da je splet naključij, a v to ne verjamem zares. Svoj poklic doživljam kot poslanstvo in delo logopedinje opravljam neizmerno rada. Svojo zaposlitveno pot sem začela v Kranjskih vrtcih in jo nadaljevala na osnovni šoli s prilagojenim programom Antona Janše v Radovljici, kjer še vedno delam. Zadnji dve leti vodim tudi zasebno logopedsko prakso, saj potrebe po logopedski obravnavi izjemno naraščajo, logopedov pa je žal še vedno premalo,« je povedala nekaj o sebi.

V šoli obravnava šest otrok dnevno, individualno, občasno tudi v paru ali manjši skupini. »V začetku šolskega leta za vsakega otroka pripravim okviren načrt pomoči in si zastavim cilje, ki jih želim doseči. O njih se posvetujem z otrokovo razredničarko ter jih nato predstavim staršem, s katerimi redno sodelujem. Vsak otrok ima logopedski zvezek, v katerega rišemo, pišemo in lepimo, uporabljam pa ga tudi za prenos informacij, ki poteka obojestransko – preko njega si, poleg elektronske komunikacije, s starši izmenjujem sporočila ter opažanja o otroku v šolskem in domačem okolju. Sodelujem tudi s šolsko zobozdravnico, ki mi pomaga razrešiti marsikatero dilemo v ustni votlini, ki vpliva na otrokov govorno-jezikovni razvoj,« je predstavila svoje delo v šolskem okolju.

Meni, da logopedska obravnava ne sme ostati le med štirimi stenami. »Med drugim zato, ker se komunikacijskih veščin učimo predvsem v odnosih. Ljudje pogosto zmotno mislijo, da logopedi odpravljamo le težave z artikulacijo, torej z izgovarjavo, pa to še zdaleč ne drži. Med drugim je pomembna tudi funkcionalna raba jezika, socialne jezikovne veščine pa je treba trenirati v različnih situacijah, zato je otrokom treba ponuditi okolja, v katerih se lahko urijo v komunikaciji,« je pojasnila.

Z otroki je logopedsko obravnavo začela izvajati tudi izven šolske stavbe. »Na naši šoli imamo kar dobro vzpostavljen sistem vključevanja v mestno okolje. Sprva sem hodila v mestno knjižnico in trgovino s celotnim razredom, in sicer v okviru razvijanja samostojnosti, skupaj z učiteljico. Sčasoma sem z otroki, s katerimi lahko več komunikacijskih ciljev dosežem individualno, razširila obisk tudi na pošto, čokoladnico, bukvarno in podobne prostore, ki jih ponuja naš kraj.« (Se nadaljuje)