Ivka Sodnik in pater Jože Roblek med pogovorom v Preddvoru. / Foto: Jože Košnjek

Ivka Sodnik in pater Jože Roblek med pogovorom v Preddvoru / Foto: Jože Košnjek

Vsak korak je zlat

Jezuit pater Jože Roblek, ki je bil rojen leta 1938 v Bašlju v občini Preddvor in je leta 2020 praznoval petdeset let duhovništva, leta 2021 pa šestdeset let redovništva, zadnja leta živi ​v Zavodu svete Terezije – domu starejših Videm - Dobrepolje, kjer deluje kot duhovni pomočnik. Šišnkovega Joža, kot so mu rekli doma, poznajo generacije bogoslovcev in udeleženci duhovnih vaj.

Pater Jože veliko piše. Iz španščine je v slovenščino prevedel Ignacijeve Duhovne vaje in napisal pet knjig. Prva je bila leta 2005 knjiga z naslovom Moliti s telesom, dušo in duhom, druga iz leta 2020 ima naslov Kristus me je vzljubil in daroval zame samega sebe, naslednje leto pa je izšla knjiga Nepričakovano notranje potovanje. Leta 2023 je izšla njegova četrta knjiga Lepo je biti star, lani pa njegova peta knjiga z naslovom Vsak korak je zlat z razmišljanjem o hoji v fizičnem in duhovnem smislu.

Zadnjo in zelo iskano ter brano knjigo Vsak korak je zlat je v začetku maja predstavil avtor sam v Grajski kavarni v gradu Dvor v Preddvoru na pogovornem večeru z Ivko Sodnik, po rodu Bašljanko, avtorjevo sokrajanko.

Novomeški škof dr. Andrej Saje je v spremni besedi v knjigi zapisal, da nas knjiga duhovnega očeta patra Jožeta vabi na fizično in duhovno pot. »Spodbuja nas k čuječnosti in ovrednotenju narejenih korakov. Pri tem nikakor ni pomembno zgolj občutje na cilju, pač pa vse to, kar prehodno doživljamo na poti sami.«

Za nami je zanimiv teden, ko so v torek, sredo in četrtek godovali »ledeni« svetniki Pankracij, Servacij in Bonifacij ter danes še Zofka. To je čas, ko se običajno shladi in je nevarnost pozebe, pa tudi dežuje zelo pogosto. Zato so ti svetniki, sicer mučeniki iz 4. stoletja, postali po nedolžnem krivi za slabo vreme. Ko se ti nevarni dnevi mimo, se slane ni treba več bati, pravi ljudska modrost.

Pater Jože Roblek je v razmišljanju zapisal, da hoja ni šport, ker ta zahteva pravila in tehniko ter tekmovanje, za katero je potrebne veliko vaje. »Ne gre za rezultate in ni določeno, kako hitro je treba hoditi. Cilj hoje je namreč hoja sama. Sam si določiš, po kateri poti greš, do kod, koliko časa, počasi ali hitro. Ni zunanje in notranje prisile, prost si in svoboden v gibanju v naravi. Hodiš kot Gregorčičev Veseli pastir.« Kot potrditev, da je hoja nekaj zelo pomembnega za človekovo življenje, je pater Jože omenil francoskega filozofa Frédérica Grosa, nemškega filozofa Immanuela Kanta, ki je po istih poteh hodil dan za dnem, in prav tako nemškega filozofa Friedricha Nietzscheja, ki je hodil od osem do deset ur dnevno. Vse, kar je kasneje napisal, je bilo domišljeno med hojo.

»Hoja je resnično zlata vredna,« je dejal pater Roblek na pogovoru v Preddvoru. Že kot otrok je rad hodil v naravo in jo občudoval. »Ko hodim, se rojevajo nove in nove ideje, notranjost začne govoriti, vidim in občudujem tisto, česar sicer ne bi videl, in skrbim za celostno zdravje. Telesa ne smemo zanemariti. Bog vedno odpušča, človek včasih, telo pa nikdar. Če ga ne spoštuješ ali ga pretirano mučiš, se maščuje,« je povedal pater in dodal, da je tudi Kristus nagovarjal ljudi, naj hodijo za njim, ne tečejo ali se vozijo. Žal, je povedal v pogovoru, se koristnosti hoje in gibanja v naravi premalo zavedamo.