Vsako dejanje dobrote šteje

Že 54 let svoje življenje posvečate misijonskemu delu v Afriki. Kaj vas je pred toliko leti pripeljalo na afriško celino in kaj vas je tam zadržalo vse do danes?

Škofje v Afriki so se takrat obrnili na našo vrhovno predstojnico v Parizu s prošnjo, da sestre usmiljenke pridemo pomagat v zdravstvene centre, šole in druge ustanove v Kongu, Kamerunu, Burundiju, Ruandi ... Tako sem leta 1971 prišla v Burundi. Naš namen je bil pomagati Pigmejcem, ki so jih druge etnične skupine nekoliko zaničevale. Mi pa smo posvečene služenju ubogim v duhu sv. Vincencija Pavelskega​. Bog mi je dal v srce moč in ljubezen, da sem se iz dneva v dan posvečala temu svojemu poslanstvu ter vztrajala tudi med vojnami in ob številnih prizorih trpljenja. Tako so minevala leta, saj preprosto nisem mogla zapustiti teh ljudi.

Delovali ste tudi v Ruandi, Centralnoafriški republiki, danes pa spet živite in delujete v Burundiju. Kako se je vaše poslanstvo skozi vsa ta desetletja spreminjalo?

Ob mojem prihodu v Afriko je bilo predvsem na podeželju vse še zelo zaostalo, a se mi ni bilo težko prilagoditi, ker smo tudi pri nas doma živeli zelo preprosto. Takrat v Burundiju ni bilo veliko šol, le okoli 15 odstotkov otrok jih je obiskovalo. S prihodom misijonarjev se je to zelo spremenilo. Povsod, kjer so vzpostavili misijonske centre, so zgradili tudi šole, zdravstvene centre ... S tem smo pomagali prinašati napredek v deželo. Po vseh teh desetletjih zdaj skoraj vsi otroci obiskujejo šolo.

Burundi velja za eno najrevnejših držav na svetu. Kako danes živijo ljudje v vaseh, kjer delujete? S kakšnimi težavami se družine najpogosteje srečujejo?

Zdaj delujem v predmestju politične prestolnice, kamor prihaja veliko ljudi s podeželja v upanju, da bodo dobili delo. Doma prodajo vse, kar imajo, in v mestu kupijo parcelo, da bi si zgradili hišo. Problem pa je, ker je težko dobiti stalno zaposlitev – od 80 do 90 odstotkov ljudi nima redne zaposlitve in se preživljajo predvsem s priložnostnimi deli. Ženske v glavnem preprodajajo zelenjavo, mnoge pa so prisiljene v beračenje. Slovenska karitas je zato zasnovala projekt Z delom do dostojnega življenja, v okviru katerega ženske, ki pridejo beračit, v misijonu dobijo delo. Večina namreč nima nobene izobrazbe, od vseh, s katerimi delam ta čas, ne vem, ali se ena ali dve ženski znata podpisati.

S pomočjo akcije Z delom do dostojnega življenja v misijonu zaposlujete 16 ljudi. Kako jim delo in plačilo zanj spremenita življenje in predvsem občutek lastnega dostojanstva?

Pri nas opravljajo najrazličnejša dela, predvsem so to ženske, pa tudi nekaj moških. Večinoma čistijo, delajo na vrtu, perejo perilo, izdelujejo opeke ... Plačamo jim iz sklada, v katerega v okviru omenjene akcije darujejo družine v Sloveniji. Tako zagotavljajo zaslužek ljudem, ki delajo za nas. To jim omogoči, da otroci lahko obiskujejo šolo, se zdravijo in dostojno oblečejo. V teh treh, štirih letih, ko so zaposleni pri nas, lahko družina že zgradi tudi hišo. To je osnova za nadaljnje dostojno življenje – cela veriga majhnih dejanj, s katerimi se ljudje rešijo iz začaranega kroga revščine.

Slovenski botri in mesečni darovalci pomagajo pri šolanju in preživljanju najrevnejših družin. Kako pomembna je za ljudi zavest, da nekje daleč obstaja nekdo, ki misli nanje in jim želi pomagati?

Veliko jim pomeni. Vsak mesec se srečamo in molimo za dobrotnike. To je res neverjetno – ta nevidna povezava, zavedanje, da je za vsem tem Bog, ki nas povezuje.

Pitna voda je za nas nekaj samoumevnega, v mnogih afriških vaseh pa ni tako. V okolici Gitege ste skupaj s Slovensko karitas pomagali zgraditi že več kot štirideset vodnjakov. Kaj takšen vodnjak pomeni za eno vas oziroma družino?

Ob našem prihodu v Afriko je bilo ogromno parazitov, ameb in bolezni, zato smo v sklopu zdravstvenega centra iskali možnosti preventive. Tam smo se naučili zajeziti studence in vodo filtrirati. Vodo namreč imajo, zato ni treba drugega kot poskrbeti, da je čista. Število črevesnih parazitov se je tako občutno zmanjšalo. Voda je res največ vredna, še več kot elektrika.

Samo lani je bilo v okviru akcije Za srce Afrike, za katero prav zdaj zbira denar Slovenska karitas, zgrajenih pet vodnjakov, ki danes zagotavljajo pitno vodo za 633 gospodinjstev. Se spomnite kakšne zgodbe ali srečanja z ljudmi, ki so dobili nov vodnjak?

Spomnim se, da smo imeli v Centralnoafriški republiki kup težav z eno od vrtin. Tam je še močno zakoreninjena vera v magijo in ljudje so bili prepričani, da čarovnija preprečuje, da bi prišli do vode. Zato je zavladalo res nepopisno veselje, ko nam je na koncu vendarle uspelo zagotoviti vodo.

Poleg vodnjakov ste pomagali zgraditi tudi dvanajst hiš najrevnejšim družinam. Kaj za družino pomeni, da prvič dobi lasten dom, čeprav je zgrajen iz blatnih zidakov?

Za te družine predstavlja veliko olajšanje, da so rešeni plačevanja najemnin. Včasih družine za najemnino odštejejo tudi polovico zaslužka, zaradi česar potem zaidejo v dolgove. Zato jim hiša, pa naj bo še tako preprosta, ogromno pomeni, sploh če zraven lahko uredijo še zelenjavni vrt.

V Burundiju ste pomagali zgraditi tudi porodnišnico. Zakaj je bila ta pridobitev tako pomembna in s kakšnimi težavami se srečujejo nosečnice in mlade mamice?

Pred tem je zdravstveni center, ki bi ga težko sploh tako imenovali, obsegal tri ali štiri sobice. Ženske so rojevale tudi na tleh, samo da so imele ob sebi zdravstveno osebje. Po izgradnji porodnišnice imajo zdaj veliko več zasebnosti. Obenem pa v porodnišnici opravljajo tudi preventivne preglede, cepljenja in drugo zdravstveno oskrbo mamic in novorojenčkov.

Pomemben del vašega dela je tudi šolanje otrok. Kaj lahko izobrazba pomeni za otroka iz revne družine in za njegovo prihodnost?

Otroci si želijo obiskovati šolo, saj se zavedajo, da bodo tako boljše možnosti za zaposlitev. Mnogi bi si želeli tudi študirati v tujini. To je za družine zelo pomembno, saj vedo, da bodo po vrnitvi lahko poskrbeli za druge družinske člane oziroma si osnovali lastno družino. Čeprav je lahko zelo naporno, kadar je v družini samo en član z izobrazbo. Zato je zelo pomembna vzgoja otrok. Zavedati se morajo, kako pomembno je šolanje in kakšne priložnosti prinaša.​

Veliko pozornosti je vzbudila tudi akcija Kupim kozo. Morda se komu v Sloveniji zdi koza majhna pomoč – kaj pa koza pomeni družini v Burundiju?

Koza ne prinese samo hrane, ampak tudi gnojilo in možnost dodatnega zaslužka s prodajo mladičev. Koza zanje predstavlja prestiž, saj si je številni ne morejo privoščiti, ker so drage. Mnogim je prav ta koza spremenila življenje.

Pri vašem delu ne gre samo za to, da ljudem nekaj podarimo, ampak jim želite omogočiti, da si lahko pomagajo sami. Kako pomembno je za vas, da pomoč vodi v večjo samostojnost?

Veliko zadoščenje nam predstavlja, da smo ljudem pomagali, da se postavijo na lastne noge. Obenem pa po končani srednji šoli ali študiju ti ljudje tudi sami pomagajo drugim.

Ali je kakšen človek, družina ali dogodek, ki vam je v vseh teh letih še posebej ostal v srcu?

Spomnim se moškega, ki je bil premožen, a je kot begunec izgubil vse. Ko sva se skupaj peljala v avtu, mi je povedal, da je hvaležen Bogu, da je ostal pri življenju. Priznal je, da sta bila prej njegov »bog« pivo in trebuh, ko je vse izgubil, pa je šele odkril, koliko je vredno življenje. Spomnim pa se tudi malega nedohranjenega fantka. Ko je prejel hrano, mi je rekel: »Hvala, sestra, rodite veliko Božjih blagoslovov.« Nikoli prej nisem slišala tega izraza. Zdaj je ta fantek že v sedmem razredu.

Ste se v vseh teh letih kdaj srečali s trenutkom, ko ste bili popolnoma brez moči ali ko se vam je zdelo, da ne morete več pomagati? Kaj vam je takrat dalo moč, da ste nadaljevali?

Zaupanje v Boga. Ni drugega. Med vojno smo ogromno molile, marsikdaj niso mogli verjeti, kako smo se rešile in ostale žive.

Kaj ste se v Afriki naučili o sreči, hvaležnosti in zadovoljstvu, česar se v Sloveniji morda premalo zavedamo?

Zame je največji dar hvaležnost. Vse je dar. Ko zajemaš vodo, ko piješ čisto vodo … V Sloveniji je skoraj vsega preveč in ljudje ne znajo ceniti majhnih darov.

Kaj bi torej dejali posamezniku, ki razmišlja, ali naj pomaga, zakaj je vredno pomagati?

Pomagaj, vsako dejanje dobrote se splača. Tudi če pomoč kdaj mogoče ne pride v prave roke, Bog že ve, da je človek izrazil dobroto. Dobroto je treba širiti. In če pogledamo na pretekle Karitasove akcije: če ne bi bilo vseh teh darov, kaj vse bi danes manjkalo – šole, zdravstveni centri ... Za nas pet evrov ni veliko, za ljudi v Afriki pa je lahko to ogromno.