Grob slavnega feldmaršala na dunajskem centralnem pokopališču / Foto: truppendienst.com

Grob slavnega feldmaršala na dunajskem osrednjem pokopališču / Foto: truppendienst.com

Žalosten konec soškega leva

Ena od velikih tem, s katerimi se je ukvarjala narodna vlada tistega časa, je postal feldmaršal Borojević. Po porazu Avstro-Ogrske je Svetozar Borojević odstopil in se umaknil ob Vrbsko jezero, v Vrbo na Koroškem (Velden). Leta 1918 je cesarju Karlu ponudil, da s svojimi četami vkoraka na Dunaj, a so to ponudbo zavrnili, ne da bi cesar sploh izvedel zanjo. Bojazen pred njegovimi uspehi je morala biti velika. Borojević je nato na Koroškem nadziral nekdanjo avstro-ogrsko vojsko.

Podobno kot general Maister je Borojević de Bojna svoje storitve ponudil novi južnoslovanski državi. Kot Hrvat se je zanimal tudi za državljanstvo SHS. Vse je bilo iz presenetljivih vzrokov odklonjeno. Ni mi uspelo najti več podrobnosti, zakaj je prišlo do napetosti, a zagrebški narodni svet mu je celo prepovedal vstop v Državo SHS:

»Feldmaršal Boroević se nahaja v Celovcu in prosi Nar. vi., naj mu dovoli, da se pelje kot zasebnik z malim spremstvom skozi naše ozemlje v Zagreb, kjer se hoče nastaniti. Nar. vi. se je obrnilo telefonično na NV v Zagrebu z vprašanjem, ali naj to dovoli. NV je odgovorilo, da se je oglasil pri njem že osebno major Cvitković s prošnjo, da naj se dovoli Boroeviću bivati kot zasebniku v Zagrebu.« Podpisan je Japica. (Glej Soški lev)

»NV je vprašalo majorja Cvitkovića, ali je res hotel Boroević zapreti Nar. vi. v Ljubljani. Major je to deloma potrdil. Tedaj je naročilo NV majorju Cvitkoviću, naj poda Boroević poročilo o nameravanem puču. Dokler tega ne stori, se mu ne dovoli priti v Zagreb.«

Zagrenjen in žalosten se je Borojević nato naselil v Celovcu. Pokojnine ni prejemal ne s strani Avstrije ne s strani Kraljevine SHS, moral je živeti varčno. Umrl je leta 1920, v kopališču ga je zadela kap. Pokopan je bil v Celovcu, njegovega pogreba se je udeležilo več tisoč ljudi. Med njimi je bil tudi nekdanji zunanji minister, grof István Burián. (Glej Velika vojna) Nekdanji cesar Karel I. je iz izgnanstva poslal venec in mu plačal res zelo imeniten grob. Pozneje je dobil grobnico na Dunaju. Dve leti pred tem, septembra 1918, je njegov edini sin menda umrl v Mariboru, kjer je obiskoval vojaško srednjo šolo, ko je padel z enega od mostov v Dravo. Njegov sošolec je smrt javil šele osem dni pozneje.

Podobno nenavadni smrti sta, mimogrede povedano, med komunizmom doleteli edinega sina Branka Pogačnika in enega iz njegovih nečakov, ki je bil novinar; torej dva potomca Japice.

Borojevićevi vojaški dosežki – predvsem na soški fronti – so nesporni, zato je tako dramatičen konec v resnici škandalozen. Podobno velja za omenjena potomca Japice – obe smrti sta bili nepotrebni.

V luči tega je bila generalu Maistru usoda bolj naklonjena, tudi oba njegova sinova sta preživela. Med letoma 1921 in 1923 je Maister postal predsedujoči jugoslovanski komisiji za mejo z Italijo. Italija je zahtevala velik vojni plen in si je priključila ne le vso Istro, ampak tudi Kras in slovensko Posočje. Maister ni dosegel nobene zmage; leta 1923 so ga proti njegovi volji upokojili. (Glej Maistrove ofenzive ter Družbeni sloji in Karađorđevići)

Ivan Janez Lavrič, pl. Zaplaz, ki je v Avstro-Ogrski dosegel čin feldmaršalporočnika in je bil po rodu iz Dolenjske, je živel do leta 1941 v Zagrebu, kjer je tudi pokopan. Kot piše Ivan Šašelj v Slovencu dne 31. avgusta 1940, je od njegovih treh sinov Karl padel na ruski fronti, Alfred je po bojih za Koroško postal invalid, Štefan je pa služil kot artilerijski polkovnik v novi državi.