Zmoremo več, kot si mislimo

Marija in Andrej Štremfelj sta legendarna slovenska alpinista, gorska vodnika in prvi zakonski par na svetu, ki je skupaj osvojil vrh Mount Everesta. Na dogodku Lahko.si zraven sta na Jesenicah, v Radovljici in Kranju predstavila svojo življenjsko in alpinistično pot ter izkušnje, ki so ju oblikovale. Zmoremo več, kot si mislimo, je bilo osrednje sporočilo njunega motivacijskega predavanja, ki je bilo namenjeno predvsem ljudem v zrelih letih. Dogodek je organizirala Ljudska univerza Jesenice ob podpori Andragoškega centra Slovenije.

Začetki in pot v alpinizem

Andrej je odraščal v Kranju, in kot je povedal, ga je že kot otroka privlačila panorama gora, ki jo je občudoval na poti v šolo. Z bratom Markom sta tako že kot osnovnošolca začela zahajati v gore, v prvem letniku gimnazije pa se je vključil v alpinistični odsek in začel resno planinariti in plezati. »Ocene smeri, ki mi jih je uspelo preplezati, so se višale, tiste v šoli pa so strmoglavile,« je dejal v šali.

Marija pa je odraščala v veliki družini z desetimi otroki. Oče je zbolel za rakom in umrl, ko je bila še deklica, zato so vsi otroci že zgodaj morali delati, da so prišli do izobrazbe. Čisto vsi po vrsti so raznašali časopise. »To je pomenilo zelo zgodaj zjutraj ... Ampak ko zdaj gledam nazaj, je mogoče tudi raznašanje časopisov pripomoglo k temu, da sem kasneje v življenju stala tudi na vrhu Everesta. Saj veste, če nosiš časopise, ne moreš reči: 'Dovolj mi je za danes' – pa sto preostalih časopisov vreči stran ... Ne gre. Do konca je treba narediti. In tudi Everest osvojiš šele, ko prideš čisto na vrh.«

Za alpinizem jo je navdušil brat Tone in njegovo prijateljstvo z Nejcem Zaplotnikom. V tretjem letniku gimnazije se je tako vključila v alpinistični odsek v Kranju in začela se je njena alpinistična pot, ves čas prepletena tudi z Andrejevo.

Andrej je pri dvajsetih letih prvič odšel v Himalajo, to je bilo leta 1977, in osvojil svoj prvi osemtisočak Gašerbrum. »Z današnjega vidika je zanimivo, da smo šli na pot z avtomobili iz Tržiča. Tam smo se usedli v avto in se peljali v Pakistan. Štirinajst dni vožnje – taka res nora avantura ...« Žal pa se je že na svoji prvi odpravi srečal s temno stranjo alpinizma, saj se eden od članov odprave ni nikoli vrnil z gore.

Leta 1979 je bil nato Andrej član znamenite jugoslovanske odprave na Everest, kjer sta z Nejcem Zaplotnikom dosegla vrh po prvenstveni zahtevni zahodni smeri, s čimer sta postala prva Slovenca in Jugoslovana na vrhu sveta.

Družina in alpinizem

Kmalu po vrnitvi z Everesta sta se z Marijo odločila za poroko, za to sta se dogovorila kar po pismih, saj se je Andrej z odprave vračal, Marija pa je ravno odhajala v Ande. Poročila sta se 13. oktobra 1979 in zelo hitro dobila tudi prvo hčerko Katarino, čez tri leta pa je prišel še Anže. S tem sta svoj način življenja morala nekoliko spremeniti, a so še vedno ogromno hodili v hribe, tudi ko sta bila otroka še majhna. Ko je bila Katarina stara 18 let, Anže na 15, pa so dobili še Nežo. »Malo naju je skrbelo, kako jo bosta starejša dva sprejela, a to je bilo eno samo veselje in danes si ne znamo predstavljati, da bi bili brez nje. No, zrasla je pa čez vse mere. To je zdaj najvišja članica naše družine,« je dejal Andrej in poudaril, da je bila družina ves čas osrednja točka njunega življenja.

»Najin skupni Everest«

Tudi Marija je nanizala številne vrhunske alpinistične dosežke, posebno mesto v njunem življenju pa ima skupni vzpon na Mount Everest leta 1990. Odločitev zanj ni bila preprosta, saj sta imela že družino in za seboj številne zahtevne izkušnje. Na najvišjo goro sveta sta se povzpela v zahtevnih vremenskih razmerah in postala prvi zakonski par, ki je skupaj dosegel vrh. Izkušnja jima je prinesla novo prepoznavnost in možnosti za nadaljnje odprave. Z vzponom pa sta se vpisala tudi v Guinnessovo knjigo rekordov kot prvi zakonski par na najvišji gori sveta.

Skupaj je Marija osvojila štiri osemtisočake, Andrej je na njih stal devetkrat, plezala sta na Aljaski, v Severni in Južni Ameriki, na Japonskem ... Andrej je opravil številne zahtevne prvenstvene vzpone v Himalaji, tudi v alpskem slogu, brez višinskih nosačev in dodatnega kisika, prejel je zlati cepin tako za posamezen vzpon kot za življenjsko delo na področju alpinizma. Oba sta številne gore obiskala tudi kot gorska vodnika, posebej pa ju je začaral Nepal in tamkajšnji ljudje. Kot je dejala Marija, so jo naučili predvsem hvaležnosti za tisto, kar imamo, poudarila pa je tudi pomen duhovne dimenzije življenja. V Nepal sta peljala tudi svoje vnuke.

Tragedije v gorah

Spregovorila sta tudi o težkih trenutkih v gorah. Andrej je doživel smrt soplezalke Barbare, Marijine mlajše sestre, ki je padla v stenah nad Tamarjem. Leto zatem se je v Himalaji ponesrečil Nejc Zaplotnik. Tudi Andrej sam se je težko ponesrečil v francoskih Alpah in si zlomil obe nogi, ne nazadnje pa je nesrečo doživel tudi julija letos v Triglavski severni steni, kjer se je hudo poškodoval in zaradi česar še vedno nosi vratno opornico. »Pri vsaki nesreči sem razmišljal, zakaj se je to zgodilo. Kaj je ta, ki se je ponesrečil, naredil narobe? Kaj je naredila narobe odprava? A po nobeni nesreči nisem našel pametnega odgovora. Se pravi, da kljub vsej previdnosti in znanju alpinizem ostaja res nevarna aktivnost.«

Delo z mladimi

Oba sta bila ves čas redno zaposlena kot srednješolska profesorja, status vrhunskega športnika pa jima je omogočal, da sta lahko izkoristila tudi več izrednega neplačanega dopusta. Andrej je poučeval na Srednji lesarski šoli v Škofji Loki, Marija pa biologijo na Gimnaziji Kranj. Pri delu z mladimi sta poudarjala naravo, gibanje, prostovoljstvo in preseganje lastnih meja.

Marija je sodelovala pri programu MEPI, ki je dijake spodbujal k prostovoljnemu delu in hoji v naravi. Mlade sta dvakrat peljala tudi v Nepal, kjer so se srečali z drugačnimi življenjskimi razmerami. Namen teh izkušenj je bil, da bi spoznali, da materialno udobje, ki ga imamo, ni samoumevno, je povedala Marija. Pri tem je večkrat poudarila geslo: Zmoreš več, kot si misliš. To po njunem mnenju ne velja samo za mlade, temveč za ljudi vseh generacij.

Pustolovščina po upokojitvi

Po upokojitvi – Andrej je v pokoju zadnjih sedem let, Marija šest – sta se odločila za novo veliko pustolovščino, 1600 kilometrov dolgo himalajsko pot, ki sta jo prehodila v 88 dneh. Pri tem sta opravila približno 83.000 višinskih metrov vzponov in spustov, bredla reke, bila lačna, mokra ... »Skratka, v bistvu so bili to izjemno lepi trenutki. Ogromno časa sva imela zase, lahko sva se pogovarjala, ogromno časa sva tudi hodila vsak zase, vsak s svojimi mislimi in vsak s svojim razmišljanjem,« je dejala Marija. »Zanimivo je, da ves ta čas nisva dobila niti enega žulja. Niti enega. Nisem imela želodčnih težav, kar je zame že na meji čudeža. Ampak spremenila sva se pa majčkeno po poti ...«

Pot ju je spodbudila k razmišljanju o staranju, minevanju časa in hvaležnosti za pretekle izkušnje. Tako je po vrnitvi nastala knjiga Moč noči je v svetlobi zvezd. Skupaj sta sicer napisala tudi knjigo Objem na vrhu sveta, ki opisuje njun zgodovinski vzpon na Mount Everest, Andrej pa je napisal tudi avtobiografijo Kristali sreče.

Danes, kot upokojenca, še vedno hodita v gore, tudi kot gorska vodnika, in odkrivata kotičke v slovenskih gorah, kjer še nista bila. »V tem obdobju si tudi lažje vzameva čas za druge stvari. Na primer jaz nikoli nisem maral hoditi na morje, ker se mi je zdelo to zapravljanje časa. Pa še voda je mokra, za nameček tudi slana. Skratka, katastrofa. To ni moj element. Ampak potem sem našel grški otok, kjer je možno poleg ležanja na plaži tudi plezati v sosednjih plezališčih. Tako da zdaj mirno preživim 14 dni tudi na morju,« je dejal Andrej. S seboj pogosto vzameta tudi člane družine, vnuke, prijatelje ...

Mozaik življenja in ocean večnosti

Kot sta poudarila, je njuno življenje mozaik velikih in majhnih dogodkov. Veliki dosežki, kot so vzponi na osemtisočake in Everest, so pomembni, vendar po njunem mnenju življenje v resnici sestavljajo predvsem majhni trenutki, odnosi, družina, prijateljstva, hvaležnost. Ali kot je dejal Andrej, je že Nejc Zaplotnik v knjigi napisal, da je bilo mlado življenje kot divja reka, ki se odbija od skal in teče hitro po svoji strugi navzdol. »Žal ni doživel starosti, da bi ugotovil, da se vsaka reka nekoč izlije, najprej pride v večjo, širšo reko, bolj počasno, v veletok in na koncu v ocean, ki bi ga lahko primerjal z oceanom večnosti, kamor smo pravzaprav vsi namenjeni ...«