SNG Nova Gorica in tandem Morano-Divjak

Kranj – Letošnji 56. Teden slovenske drame sta zaznamovali raznolikost in širina slovenske gledališke in dramske ustvarjalnosti, kar so z zanimanjem in dobrim obiskom predstav potrdili tudi gledalci. »Vrhunec izvedbe bogatega gledališkega in obgledališkega programa so nagrajeni festivalski presežki − ti pričajo o vrhunskih stvaritvah, ki poleg angažiranosti apelirajo tudi na empatično človeško bližino,« je ob zaključku festivala povedal direktor Prešernovega gledališča Rok Bozovičar.

Kot že tradicionalno so na zaključni slovesnosti – režiral jo je Gabriel Lazić, povezovala sta jo Barbara Vidovič in Blaž Setnikar, glasbeno pa obogatil etno-šansonski duet Zajtrk s pridruženima gostjama – po pozdravnih nagovorih direktorja Prešernovega gledališča Kranj Roka Bozovičarja, župana Mestne občine Kranj Matjaža Rakovca in generalne direktorice Direktorata za ustvarjalnost na Ministrstvu za kulturo RS Barbare Koželj Podlogar podelili sedem festivalskih nagrad, uvodoma pa so podelili tudi dve stanovski nagradi Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije. Priznanje Vladimirja Kralja za kritiško in teatrološko delo v zadnjih dveh letih je prejel dramaturg Goran Injac, nagrado Vladimirja Kralja za življenjsko delo pa slavistka, teatrologinja ter gledališka raziskovalka Bogomila Kravos.

Občinstvo in žirija za 1973

Že bežen pogled na seznam prejemnikov nagrad nam da vedeti, da najboljše uprizoritve preteklega leta prihajajo iz SNG Nova Gorica. Tako nagrado občinstva za najboljšo predstavo festivala kot Šeligovo nagrado za najboljšo uprizoritev tekmovalnega programa po mnenju strokovne žirije je prejela uprizoritev 1973, avtorski projekt v režiji Tomija Janežiča, ki je nastal v koprodukciji SNG Nova Gorica in GO! 2025 – Evropska prestolnica kulture, Nova Gorica – Gorizia.

»Naš uspeh na Tednu slovenske drame je rezultat oziroma dediščina Evropske prestolnice kulture. Ob 1973 sta tu še predstavi Usje se je dalu in Anhovo, ki je prav tako nagrajena. Celotno lansko leto smo v gledališču posvetili lokalnim tematikam, Dodekalogija 1972–1983 Tomija Janežiča pa je vsekakor največji projekt EPK-ja. Če bi bila zdaj postavljena pred dejstvo, da gremo v ta projekt, bi rekla: tega se ne gremo več. Ampak je bilo vredno, ko vidimo, kako občinstvo sprejema vse predstave, pa so vse dolge najmanj po štiri ure in pol, se tega ne da opisati. Predvsem sem vesela, ker so tri predstave, ki so nastale v tujini in so potem gostovale pri nas, bile že vse nagrajene, zdaj pa se je to prepoznalo tudi doma na osrednjem festivalu slovenske dramatike,« je povedala Mirjam Drnovšček, direktorica SNG Nova Gorica, ki je dodala, da je del njenega srca še vedno tudi v Prešernovem gledališču, katerega dolgoletna direktorica je bila.

Predstavo so z najboljšo s povprečno oceno 4,860 (ocenjuje se od 1 do 5) izbrali tudi gledalci, ki so si jo ogledali v matičnem gledališču v Novi Gorici. Gledalci so pred tem obiskali tudi muzej Epic in Trg Evrope in o tem, kako je Dodekalogija nastajala, prisluhnili novi umetniški vodji novogoriškega gledališča Nedi R. Bric. »Precej nenavadno je, da je občinstvo izbralo tako dolgo predstavo, ki je bila skupaj s še ostalimi v Dodekalogiji produkcijsko zelo zahteven projekt, kakršnega se ni lotil še nihče in se ga najbrž tudi v prihodnje ne bo.«

Režiser predstave Tomi Janežič pa je poudaril: »V Gorici je nastala prava gledališka skupnost, ki je spremljala Dodekalogijo, del katere je tudi predstava 1973, in res sem vesel kranjskega občinstva, ki si je posebej za to prišlo predstavo ogledat v Novo Gorico. Predstavo je ustvarjala zagnana ekipa sodelavcev v gledališču in izven njega, v prvi vrsti pa velja omeniti izjemen ansambel, s katerim je bilo čudovito delati. Ni slučajno, da je ta ansambel bil na festivalu kar s tremi predstavami – in to je igralski ansambel SNG iz mojega mesta Nova Gorica.«

Anhovo, Morano in Divjak

Festivalska strokovna žirija, ki so jo sestavljali Alja Predan (predsedujoča), Nika Arhar in Maximilian Zahn, je posebno nagrado za preplet umetniške odličnosti in družbene prodornosti dodelila uprizoritvi Anhovo (Katarina Morano in Žiga Divjak s strokovnima sodelavkama Jasmino Jerant in Moniko Weiss) v režiji Žige Divjaka, ki je nastala v produkciji Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica.

»Anhovo je grozljiva zgodba z azbestom, ki se je najprej pojavil kot del čudežnega materiala, potem pa se je izkazal za zelo škodljivo in grozljivo stvar. Kljub temu da je Anhovo zgodba o ekološki katastrofi, bolezni, trpljenju in smrti, je hkrati zgodba o pogumu, uporu in solidarnosti. Zato nam mora zgodba o Anhovem služiti kot opomnik, kakšne cene ne smemo plačati za to, kar nekateri imenujejo razvoj in kako moramo naslednjič morda še prej podpreti ljudi, ki zberejo pogum, da se uprejo kapitalu,« o zgodbi Anhovega razmišlja Žiga Divjak, ki tudi tokrat ustvarja v tandemu s Katarino Morano, ki pojasnjuje pot od zbranega materiala do dramatizacije. »Najprej je pomembno, da se obdaš z ljudmi, ki se z aktualno temo aktivno ukvarjajo že več let. Že na začetku sva k sodelovanju pozvala aktivistki na tem področju Jasmino Jerant in Moniko Weiss, potem sva uporabila vsa razpoložljiva sredstva, od intervjujev do spoznavanja tematike, z igralci smo šli skupaj na teren, spoznali ljudi iz društva Eko Anhovo in dolina Soče, ki so nas res navdihnili s svojim pogumom in zavzetostjo ... Tudi naša življenja so se spremenila v stiku z njimi, začutili smo močan klic, ki nas je gnal ves čas ustvarjanja predstave, da vztrajamo, da povemo to zgodbo. Ne gre le za Anhovo, gre za ves svet, za vse nas. Zgodba namreč še ni končana. Strehe so še vedno pokrite z azbestom.«

O delu v ustvarjalnem tandemu je Divjak povedal, da si pravzaprav ne predstavlja drugače, kot da se o vsem, kar ustvarjata, tudi temeljito pogovarjata, saj so njuni projekti del njunega življenja. Zato njuno sodelovanje vidi kot veliko prednost.

Besedilu za predstavo Anhovo je šla tudi nagrada Slavka Gruma za najboljše novonastalo dramsko besedilo, ki sta ga podpisala Katarina Morano in Žiga Divjak s strokovnima sodelavkama Jasmino Jerant in Moniko Weiss. Po besedilu Usedline leta 2022 je to druga Grumova nagrada Katarine Morano. »Svojega delovanja ne gledam skozi nagrade, predvsem je vsako besedilo in vsaka predstava nova življenjska izkušnja. Z Žigo sva na festivalu z dvema zelo različnima predstavama, poleg predstave Anhovo z dokumentarnimi koreninami je tu še Zakaj sva se ločila, ki je klasična gledališka predstava. Pri obeh pa črpaš iz življenja. Ko sva ustvarjala Anhovo, sva spoznala veliko ljudi, ki so postali najini soborci, in bom njihovo delovanje spremljala naprej, prav tako pa smo bili odlična ekipa v predstavi Zakaj sva se ločila z Jano Zupančič in Matejem Pucem.«

Jana in Matej, Tina in Tine

Nagradi Tedna slovenske drame za najboljšo igralko in najboljšega igralca je prejel igralski duet Jana Zupančič in Matej Puc za vlogi zakoncev Tine in Tineta v uprizoritvi Zakaj sva se ločila. »Na predstavi v Kranju sva hitro začutila, da je občinstvo z nama, kar je zelo pomembno, saj je tako lažje premostiti vse, kar od naju zahteva dve uri in 15 minut dolga predstava. Vesela sva, ker sva nagrajena oba, prav tako pa, da sta med nagrajenimi tudi Katarina in Žiga, s katerima sva odlično sodelovala,« je ob nagradi povedal Matej Puc, soigralka Jana Zupančič pa je dodala: »Mislim, da nama tudi kot Tini in Tinetu ne gre tako slabo, saj nas večina živi taka življenja. Ne verjamem tistim, ki povedo, da nimajo nobenih težav. Ljudje imajo radi predstavo, ker se tudi identificirajo z odrsko zgodbo.«

Iva Štefanija Slosar o novi demokraciji

Nagrado Zofke Kveder za najboljšo mlado dramatičarko pa je prejela Iva Štefanija Slosar za besedilo Prvič so demokracijo izumili na agori, drugič pa v gasilskem domu. Pred nedavnim je za to besedilo na Dnevih komedije v Celju prejela tudi nagrado Žlahtno komedijantsko pero, bila pa je tudi že dvakrat nominirana na Tednu slovenske drame.

»Nagrada je potrditev, da besedilo nagovarja aktualni čas, kar so prepoznali tudi žiranti. Seveda pa mora biti besedilo tudi zanimivo in še kar nekaj spremenljivk je, ki najbrž vplivajo na izbor. Nagrade nisem pričakovala, mislim pa, da je vsekakor priznanje, da je besedilo kvalitetno,« je povedala nagrajenka. O tem, kako resne stvari zapakirati v komedijo, pa: »Že v samem pristopu ni treba vzeti sveta zakoličenega, absolutnega in takšnega, kot je, ampak si včasih v iskanju boljših rešitev dovolimo nekaj utopičnega, morda idealističnega razmišljanja. Tu se skriva možnost, da se znotraj te situacije, čeprav ni pozitivna, vendarle lahko nasmejimo.« Kot je še dodala, ima zdaj dve leti časa, da se pripravi na naskok na Grumovo nagrado.