Evropa protestira

Francija spet na barikadah

Prednjači Francija, že od leta 1789 najbolj revolucionarna v Evropi: »Nihče ne protestira tako kot Francozi. Revolucija leta 1789 je 'mati vseh revolucij', upor je del njihove kulture in tradicije: je način, kako francoska družba uprizarja konflikt z oblastjo, ohranja kolektivni zgodovinski spomin in misli alternativno družbeno ureditev. Toda Francija je samo epicenter širokega vala ljudskih vstaj. Demonstracije mladih brez jasne prihodnosti so zajele več evropskih držav – in odprle sezono nezadovoljstva, ki presega gole ekonomske probleme. Generacija, ki jo najbolj bremenijo gospodarska, politična, podnebna in moralna kriza, je na okopih. Od konca septembra so Pariz in številna francoska mesta prizorišče največjih protestnih shodov v Franciji v zadnjem času; presenetljivo je, da jih vodijo srednješolci. Minule dni /objavljeno 24. oktobra/ so demonstrirali od Belgije do Portugalske, od Italije do Albanije in Grčije, morda gledamo začetek novega vseevropskega cikla protestov in državljanske nepokorščine. Vprašanje pa ni, zakaj se mlada generacija upira, vprašanje je, zakaj se ne upira pogosteje. Živi v morbidnem obdobju in vse, kar jo obdaja, je razlog za upor. Zdaj se opogumlja in zahteva družbene spremembe. Stotisoči na ulicah terjajo boljšo izobraževalno politiko, socialno pravičnost in dostopne življenjske stroške. Njihove zahteve se razlikujejo in so uperjene proti različnim vladam. Podobni prizori nasilja še ne pomenijo, da gre za enaka družbena gibanja, kljub temu so frustracije skupne: propad socialnega modela. V Franciji so pozivi o ustreznem financiranju javnega šolstva prerasli v obsodbo francoske politike, pridružili so se sindikati in gibanje 'rumenih jopičev', gilets jaunes, ki je leta 2018 zavzelo bulvarje, avtoceste, krožišča v državi …«

Italija, Španija, Albanija …

Pariz je za Slovence že daleč, Milano je veliko bližje. Protestira tudi Italija. »V Italiji so se demonstracije zaradi pritiska cen, militarizacije in naraščajočih vojaških izdatkov prepletle z dolgotrajnimi strukturnimi slabostmi: nizko produktivnostjo, slabo kupno močjo, inflacijo in energetskimi šoki. Podobno kot francoske demonstracije, ki so minuli konec tedna postale nasilne, se je manifestacija v središču Milana iztekla v gverilske spopade. Glavni akterji niso bili študenti, ki so pozvali k protestom, temveč mladostniki iz predmestij, mnogi mladoletni. Italijanski mediji poudarjajo spontano, razpršeno mobilizacijo prek družbenih omrežij in proteste brez jasnega vodstva, razpravljajo o tem, ali se v državi oblikuje širši socialni upor ali pa se hkrati širi nov fenomen uličnega nasilja. Corriere della Sera omenja nov tip urbanih nemirov, domnevno nepovezanih skupin brez političnega programa. Na Portugalskem in v Španiji so ljudje odšli na ulice zaradi stanovanjske krize in nevzdržnih cen najemnin. Revolt proti rentnikom, ki sta ga sprožili deložacija in smrt 87-letne Maricarmen Abascal, je privedel do množičnih protestov na madridskem trgu Puerta del Sol in razpisa predčasnih volitev. Globoko stanovanjsko krizo v Španiji kot strukturni konflikt med ekstrakcijo rent in osnovno človeško potrebo po bivališču analizira Javier Moreno Zacarés. Nov val množičnih protestov povezuje z dediščino gibanja indignados in opozarja, da finančno izkoriščanje nepremičnin vodi družbo v nevzdržno slepo ulico …«

Kaj jim je skupnega

Imajo vsi ti protesti, ki se na prvi pogled zelo razlikujejo, tudi kaj skupnega? Imajo. »Povsod gre za generacijska vprašanja, za mlade, ki še niso vstopili na trg dela oziroma nimajo zanesljivega položaja in varne zaposlitve. Protesti združujejo te, ki se počutijo zapostavljene, zagrenjene, ponižane in potisnjene do roba. Tem mladim ljudem je skupna izkušnja socialne neenakosti in prelomljenih obljub družbene pogodbe, ker jim izobraževalni sistem ne zagotavlja več družbene mobilnosti. Šolanje in univerzitetna izobrazba ne pomenita ustrezne zaposlitve, še manj vzpona na družbeni lestvici. Države s svojimi neučinkovitimi javnimi politikami jim niso več zmožne zagotoviti prihodnosti. V hladu in neusmiljenosti vladajočih prepoznavajo institucijo, ki jih je pustila na cedilu …« (Vir: Saša Vidmajer, Evropa na barikadah, Sobotna priloga Dela, 24. 10. 2026) Klasična slika razdeljene družbe, za katero se je zdelo, da je presežena, se je torej vrnila: na eni strani imamo odtujeno oblast, ki jo zanima samo še njen lastni blagor, na drugi strani »narod«, ki se je znašel na eksistencialnem robu in nima več kaj izgubiti, zato protestira … Ljudje na oblasti in nad njo, zamislite se, dokler je še čas.