Kipar iz Trbovelj

Ime kiparja Stojana Batiča (1925–2015) je na svojstven način vtisnjeno v slovenski umetniški prostor. Ne le zaradi obsežnega kiparskega opusa, ki vključuje javne spomenike po vsej Sloveniji, parkovne skulpture, prostorske dekorje, plastike manjšega formata, grafične liste in risbe, temveč tudi zaradi njegove naklonjenosti rudarski motiviki v estetsko dodelanih skulpturah, v katerih je dosegel svojo najvišjo umetniško raven. Delo v rudniku je zaznamovalo tudi njegovo mladost.

Ob koncu druge svetovne vojne se je pridružil partizanom, takoj po osvoboditvi pa je pridobil tudi akademsko izobrazbo. Bil je v prvi generaciji študentov na takratni Akademiji upodabljajočih umetnosti v Ljubljani, poleg profesorjev Borisa Kalina in Frančiška Smerduja pa je kasneje nanj močno vplivalo izpopolnjevanje pri kiparju Ossipu Zadkinu v Parizu, kamor je odšel kot eden prvih slovenskih štipendistov po končani vojni.

Čeprav je skozi vsa desetletja svojega življenja svoj izvor in umetniško prezenco nesebično delil s svojimi ljudmi, zasavskimi ljudmi in kraji, si je kot središče svojega ustvarjanja izbral Ljubljano, kjer si je ustvaril družino, deloval kot samostojni umetnik in ustvarjal v, lahko rečemo, legendarnem ateljeju v Rožni dolini, katerega rekonstrukcijo so pred leti pripravili v obnovljeni Švicariji v ljubljanskem Tivoliju. Naj na tem mestu kot zanimivost dodamo, da v nekdanjem Batičevem ateljeju v Rožni dolini že desetletje ustvarja akademski kipar in profesor Metod Frlic.

Širok pogled v Batičevo ustvarjanje

Stojan Batič je Prešernovo nagrado prejel leta 1960, in sicer za kiparski ciklus Rudarji, za svoja dela je prejel še številne druge nagrade, bil pa je tudi častni občan rodnih Trbovelj. Lani, ob stoti obletnici njegovega rojstva, so v Zasavskem muzeju Trbovlje pripravili spominsko razstavo, ki zdaj v nekoliko drugačni postavitvi gostuje v Galeriji Prešernovih nagrajencev.

»S Stojanom Batičem sem se prvič srečal pred tridesetimi leti, leta 1996, ko smo pripravljali drugo razstavo Likovni umetniki za Prešernovo mesto. Zanjo nam je posodil kamnito skulpturo Bakantije. Naslednje leto smo razstavili njegovega Heraklesa, leta 1998 Martina Krpana iz cikla Evropske legende, na jubilejni razstavi leta 2000 pa Izmeno v rovu. Omenjene razstave so bile povezane s pripravami Kranja na dvestoto obletnico Prešernovega rojstva in so imele tudi dobrodelni namen,« se je sodelovanja s kiparjem na odprtju razstave prvi dan oktobra spominjal vodja galerije Marko Arnež in poudaril: »Stojan se je takšnim pobudam vedno rad pridružil. To veliko pove o njem: ni bil le velik umetnik, temveč tudi človek, ki je znal podpreti dobro zamisel in pomagati skupnosti.«

Razstava v kranjski galeriji tako predstavlja ključne poudarke Batičevega kiparstva. Prepleta tako umetnikovo osebno kot tudi likovno zgodbo ter poudarja likovna dela iz muzejske zbirke. Predstavlja izbor skulptur, od zgodnjega obdobja do male plastike zrelega in poznega ustvarjanja, osrednje mesto pa namenja Rudarskemu ciklu in pregledu javnih skulptur, ki so zaznamovale zasavski prostor. Kot poudarja avtorica razstave Katarina Rus Krušelj, ima rudarska motivika v Batičevem ustvarjanju prav posebno mesto. »V liku rudarja je našel ne le tematsko izhodišče, temveč svoj prepoznaven podpis: njegov ciklus rudarskih upodobitev velja za enega prvih celostno obravnavanih v slovenski umetnosti. Rudarja iz socialnega realizma je preoblikoval v sodobno likovno podobo človeškega bivanja, ki razkriva trdoto življenja in skupnostno identiteto zasavskega prostora.«

Tudi risbe in male plastike

Razstava je obogatena tudi z avdio, video in 3D vizualijami, pri katerih so sodelovali tudi študenti naravoslovnotehniške fakultete univerze v Ljubljani pod mentorstvom Borisa Beje. Dela za razstavo so posodili tudi v Mednarodnem grafičnem likovnem centru, Mestnem muzeju Ljubljana, nekaj del je tudi iz zasebnih zbirk. Ob tem Arnež dodaja: »Razstavo smo dopolnili z risbami in malimi plastikami iz ciklov Tragos, Slovenski umetnik sreča Gilgameša, Evropske legende in Itaka. Pri izboru in postavitvi teh del je pomembno sodelovala tudi umetnikova hči Jerneja Batič.«

Naj dodamo, da je eno najbolj znanih del Stojana Batiča tudi spomenik v Dražgošah, ustvarjen skupaj z arhitektom Borisom Kobetom in slikarjem Ivetom Šubicem. Batičevo delo je tudi relief nad vhodom v Paviljon NOB v Tržiču in monumentalni kip pred njim. Tu je sodeloval s kranjskim arhitektom Cirilom Oblakom. Lahko bi rekli, da se Stojan Batič s to razstavo spet vrača na Gorenjsko.