Na spletu je mojo pozornost pritegnil oglas, ki za kar zajetno vsoto ponuja nekajdnevni obisk Rovaniemija na Finskem, mesta, ki velja za Božičkov dom. Ob tem me je prešinilo, da smo že sredi novembra, pa pravzaprav nisem zasledila kakšnega posebnega pompa okoli prazničnega decembra. Brskala sem po spominu, ali sem iz radijskega sprejemnika slišala kakšno znano melodijo, ki bi napovedala bližnji praznični čas. Sem jo preslišala? Na božične filme kot znanilce prazničnega časa ob koncu leta pa tako ne moremo več računati, saj jih že nekaj časa na televizijskih programih vrtijo vse leto.
Že vemo, kje bodo stale novoletne smreke ali zakaj jih letos ne bo, kdaj se začnejo zimske pravljice na Gorenjskem ...? Morda pa sem prezgodnja, me je prešinilo. Res pa je, da smo Slovenci še vedno v nekakšnem volilnem razpoloženju oziroma pod vtisom letošnjih lokalnih volitev. Slednje so že same po sebi proces, ki zahteva veliko pozornosti, energije, besed, obljub in medsebojnega prepričevanja. Očitno je za novembrsko zgodnje praznično razpoloženje preprosto zmanjkalo prostora.
Zdi se mi, da je volilno razpoloženje vplivalo tudi na tradicionalen odziv ljudi na martinovo. Ali pa se je dejansko vzdušje z vabili in vsem, kar sodi zraven, preneslo na različna družbena omrežja, kot sta Facebook in Instagram. Me ne bi prav nič presenetilo.
Če se vrnem k iskanju božičnega razpoloženja in svoje božične pravljice, sem jo sicer z izletniki Gorenjskega glasa našla pred tremi dnevi pri naših severnih sosedih, v središču Celovca. To je že odeto v praznične lučke in prežeto z napovedjo decembrskega utripa, tako da mogoče moja praznična neučakanost le ni povsem neupravičena.
Sem pa prepričana, da ni nič prezgodaj, če Božičku napišem pismo že danes. Rovaniemi ni ravno takoj za vogalom …
Torej: »Dragi Božiček, vem, da je božična pošta že začela prihajati in da boš imel v prihodnjih tednih veliko dela. Otroci ti pišejo za igrače, odrasli si želijo zdravja, sreče in miru. Nečakinja bi rada knjige, vendar še ne ve, ali ne bo zanje pisala že Miklavžu, druga se še odloča, kaj bi si zaželela. Saj veš, želja je veliko, mimogrede pa me je še po tihem vprašala, ali se z Miklavžem in Dedkom Mrazom poznate. Sama kakšnih posebnih želja nimam, bi te pa vseeno prosila, če bi lahko v svojo praznično vrečo dodal še dobršno mero zdrave pameti, saj ta ljudem vedno prav pride, in nekaj politične skromnosti za izvoljene od ljudstva ter jih obdaril še z zadostno količino občutka za odgovornost. In če ti bo v vreči ostalo kaj prostora, se spomni še na ene copate iz volnenega filca. Hvala.«