Koncert orkestra javne televizije je Kaskade spremenil v mravljišče. / Foto: Zala Julija Kavčič

Koncert orkestra javne televizije je Kaskade spremenil v mravljišče. / Foto: Zala Julija Kavčič

Kar pomni armenski muzej

Zadnji večer v Erevanu nameniva pokušini še ene lokalne specialitete. Preden se odpraviva na Kaskade, še zadnjič pogledat erevanski sončni zahod, v marketu kupiva steklenico vina iz granatnih jabolk. Sadež je sicer eden od vidnejših simbolov Armenije, ki se pojavlja na najrazličnejših spominkih, navdahnil pa je tudi vizualno poetiko kultnega neoavantgardnega filma Barva granatnega jabolka režiserja Sergeja Paradžanova iz leta 1969, ki ga na tem mestu toplo priporočam v ogled.

Iskanje prostora, kjer bi lahko v miru izvedla degustacijo, se izkaže za bolj zahtevno, kot sva pričakovala. Prav ta julijski torkov večer ima namreč orkester armenske nacionalne televizije koncert ob zaključku sezone in na Kaskade se je, zdi se, zgrnilo celotno mesto. Na vrh stopnišča – mimo največje množice, kar sem jih kdaj videla – prilezeva po strmih stranskih ulicah. Program orkestra (z izjemo nekaj zlajnanih priredb) nudi lepo spremljavo soncu, ki ponika za obzorje.

Naslednji dan, po poslednjem zajtrku, ob katerem naju Rozi poprosi za pozitivno oceno na Bookingu (dala sva ji 10, seveda), se odpraviva v Zgodovinski muzej Armenije. Po dveh dneh večinoma anekdotičnih in zlasti z opazovanjem podprtih domnev o podkavkaškem narodu se spodobi, da se nekoliko bolj sistematično posvetiva armenski zgodovini in identiteti, o kateri do tedaj nisva vedela praktično nič.

Zgodba se začne pri kraljestvu Urartu, ki je v železni dobi obsegalo velik del območja okoli jezera Van. Zaradi ugodne lege je bila pokrajina že od nekdaj pomembno strateško območje, skozi katero so vodile trgovske poti in po katerem so lomastili vojaški in osvajalski pohodi. Skozi stoletja so si jo podrejali različni imperiji, od Perzijcev in Rimljanov do Arabcev, Seldžukov, Mongolov, Osmanov in Rusov. Armensko ozemlje je bilo večkrat razdeljeno med konkurenčne politične sile, njegove meje pa so se nenehno spreminjale. V 20. stoletju so sledili še genocid nad Armenci v Osmanskem cesarstvu, sovjetizacija in konflikti z Azerbajdžanom.

Kljub temu življenje pod tujo oblastjo ni vedno pomenilo popolne izgube notranje avtonomije – armensko plemstvo, cerkev in lokalne skupnosti so v različnih obdobjih ohranjali lastne institucije in določeno mero samouprave. Pomembno oporo kulturni kontinuiteti je predstavljala tudi zavihana, skoraj ornamentalna pisava, ki jo je v začetku petega stoletja ustvaril menih Mesrop Maštoc. Z njo so Armenci lahko razvijali književnost, verska besedila in zgodovinopisje v lastnem jeziku.

Očitno sveže obnovljen in zgledno zastavljen muzej se ponaša z bogato zbirko, katere časovnica pa se ustavi ravno pred Sovjetsko zvezo. Ta del razstave je še v izdelavi.

Poslušalci nas sprašujejo: »Ali je res, da so gruzijski arheologi deset metrov pod zemljo našli bakrene žice, kar dokazuje, da so imeli Gruzijci telefon že v antiki?«

Radio Erevan odgovarja: »Res je. Ampak armenski arheologi so kopali dvajset metrov globoko in niso našli ničesar. To dokazuje, da so imeli stari Armenci že v času kraljestva Urartu brezžično omrežje.«