Kar pomni karabaški kruh

Po izletu padeva v lokalno gostilno, ki ima na meniju samo eno jed: zeliščni kruh žingalov hac, tradicionalno jed, ki izvira iz Gorskega Karabaha. Tanko razvaljano testo je polnjeno z do dvajset različnimi vrstami drobno nasekljanih divjih in gojenih svežih zelišč ter zelenja, vse skupaj pa je začinjeno s tradicionalnimi začimbami. Na najino zadovoljstvo je kruhek veganski in izjemno okusen.

Na pokosilskem sprehodu po centru se nama zazdi, da je število policistov, ki nekoliko brezciljno postopajo po glavnem trgu, naraslo.

Njihovo številnost sva sicer opazila že dan prej, ko sva se v parku ob tržnici muzala ob gručici kakih 15 policajev, zgoščenih na treh klopcah v senci enega od dreves. Za njimi je – poleg dveh maric – stal zastarel policijski minibus, s katerim se je skupinica pripeljala zabijat čas v park. Ker je bilo sedalnega prostora malo, so se bili na posamezno klopco primorani na tesno zbasati po štirje – drugi pa so v telefone buljili in verižno kadili stoje. Prizor, na katerega sva na istem mestu naletela tudi vsak naslednji dan, je bil kot iz kake filmske komedije. V aplikacijo Google zemljevidi si, za hec, lokacijo shranim pod imenom »murija vogal«.

Na ta dan jih je po centru res razkropljenih precej več. Vzrok nama razkrije natakarica v kiosku s kavo: »Protest imajo, starši vojakov pa to.« In res, pred stavbo vlade na Trgu republike v tišini stoji kakih štirideset moških in žensk srednjih let s tremi transparenti, sence dreves okrog njih pa, kakor drobnica na pašniku, polnijo možje v modrem. Kaj hočemo, bilo je čez trideset stopinj.

Služenje vojske je za armenske fante obvezno in traja 18 mesecev, veliko nabornikov pa je bilo v preteklosti poslanih na konfliktno območje v Gorski Karabah, kjer je Armenija utrpela hude izgube, zlasti med vojno leta 2020. Azerbajdžan je ob podpori Turčije in z uporabo naprednega orožja zavzel dobršen del regije, pri čemer je umrlo ali izginilo več tisoč vojakov. Njihovi svojci še danes redno protestirajo.

Azerbajdžan je konflikt dokončno zaostril z vojaško ofenzivo septembra 2023. Po njej je regijo zapustilo več kot sto tisoč etničnih Armencev (skoraj celotno tamkajšnje prebivalstvo), pri čemer je umrlo tudi skoraj tristo civilistov. Danes je Gorski Karabah pod popolnim nadzorom Azerbajdžana.

Kako zelo vseprisotna je bolečina, ki jo za Armence predstavlja Gorski Karabah, spoznava iz prve roke. Ker sključena starejša ženska, ki nama v parku ponuja žingalov kruhke in nama na vsak način skuša nekaj razložiti, govori le armensko, ji pod nos (jojmene) pomoliva telefon z Googlovim prevajalnikom. Pove: »Sem nasilno razseljena iz Gorskega Karabaha, iz Artsakha. Moj mož in otroci so umrli med vojno in ostala sem sama z vnukoma. Eden ima pet in drugi osem let. Pečem kruhke in jih prodajam, dobri so.« Ko ji brez odlašanja izprazniva denarnici in v roke streseva, kar nama je ostalo armenske gotovine (vse skupaj kakih osem evrov) nama vsa srečna želi pustiti pol vreče svojih kruhkov. Vzameva samo enega in si ga v tišini razdeliva. Res je dober, a gre malce težko po grlu.